Predvsem je bilo težko razumeti, čemu se je civilna iniciativa obrnila proti nam. Dediščino na neki lokaciji moramo pod strokovnim nadzorom raziskati in če ni drugih zadržkov, tudi odstraniti. Z arhitekti večjih problemov nimamo; včasih sicer pozabijo na nas in projektirajo na območjih, kjer je že vnaprej jasno, da bodo zaradi dediščine problematični. Drži pa, da smo nepriljubljeni pri investitorjih in tudi pri gradbincih. Ta čuden zaplet je običajno posledica tega, da se podpisujejo pogodbe za izvajanje gradbenih del, ne da bi se prej preverilo, ali je lokacija arheološko zaščitena – medtem ko zakon zahteva predhodne arheološke raziskave.
Toda nismo več takšen bavbav kot včasih, da bi zaradi nas zaostajale investicije. Danes imamo številne informacije in sodobno tehnologijo, znamo oceniti situacijo in čas, ki ga potrebujemo za raziskave. Na Slovenski cesti v Ljubljani, kjer trenutno potekajo arheološke raziskave, smo znotraj časovnih okvirov. V vsakem trenutku pa je seveda mogoče naleteti na presenečenje.
Neko moč vendarle imate, da lahko ustavite investicijo?Dobesedno ustaviti je ne moremo, nimamo teh pooblastil, ustavi jo lahko samo inšpektorat kulturne dediščine pod pogoji zavoda za kulturno dediščino. Arheologi smo zgolj izvajalci, torej tisti, ki s svojo ekipo strokovnjakov opravimo »žličkarski« posel. Ohranjamo najdeno dediščino in jo skušamo popularizirati.
Kakšni so kriteriji, da neko najdbo postavite na ogled javnosti?Osnovno izhodišče pri arheoloških raziskavah je, da se premična dediščina, torej predmeti zaščitijo, primerno konservirajo in odnesejo v muzej, kjer steče postopek muzealizacije. Gre za razbite predmete, ki so jih konservatorji zlepili, očistili in v muzeju postavili na ogled. Velik del predmetov, ki jih kažemo tudi v našem muzeju ob ostalini tako imenovane Rimske ceste, je bil najden na drugih lokacijah. Druga zadeva so zidovi, kot je recimo del te iste Rimske ceste, ko je odvisno od tega, kje se dediščina nahaja. Ali je treba zidove ohraniti in prezentirati ali zasuti, o tem odločijo konservatorji na zavodu, ne arheologi.
Konservatorji so nekakšni nadaljevalci našega dela in nastopajo v dvojni vlogi. V našem muzeju imamo svojega konservatorja, da skrbi za premično dediščino, skratka za predmete in odloča, kaj se bo dalo na ogled. Denimo neki kovinski predmet, ki bo zaradi vlage v dveh letih razpadel, ne gre v javnost, temveč v poseben depo s posebno klimo. Na zavodu pa konservatorji na enak način skrbijo za nepremično dediščino.
Atraktivna koliščarska najdišča na Špici so bila nekaj časa na ogled, potem pa se jih je zasulo. Čemu?To je konservatorski problem: eno je ohranjati zid, drugo moker les. Recimo leseno kolo, s 5200 leti najstarejše ohranjeno kolo na svetu, ki smo ga pred dvema letoma razstavili v muzeju, je bilo prej tri leta v konservaciji v Mainzu, z vsemi stroški vred. Si predstavljate, da bi morali na enak način obdelati vsak koliščarski kol, ki ga najdemo? V takem primeru je najbolje, če se vzpostavi prvotno stanje; če so koli ostali zakopani v zemlji na Špici štiri tisoč let, potem se bodo najverjetneje pod temi pogoji lahko ohranili še nekaj časa. Zato smo se skupaj s konservatorji odločili, da klimo rekonstruiramo nazaj, kole pa zasujemo. So pa zdaj v zemlji tipala in ves čas spremljamo, kaj se dogaja.
Ljubljana ima pod svojimi tlemi bogato dediščino, sploh s temeljito prenovo mestnega jedra je postala pravi peskovnik za arheologe. Koliko je dejansko raziskana in ali nas lahko kaj še posebej preseneti?Odkar se ljubljansko središče obnavlja, bi si upal trditi, da se piše tudi nova zgodovina mesta. Ljubljana je na lokaciji, ki je za arheologe izjemno zanimiva, z najdišči na Špici smo spoznali, da sega celo v daljno prazgodovino. Koliščarji do teh najdb niso bili del zgodovine Ljubljane, temveč obrobja Barja. Ta prostor je bil torej aktivno poseljen veliko več let in širše, kot smo mislili.
Prazgodovina mesta je zdaj bolj jasna tudi zaradi izkopavanj za Tribuno na Prulah, kjer je bila odkrita predrimska, torej prazgodovinska naselbina, ki je bila ves čas v zraku, a nismo točno vedeli, kje je. Indice smo našli pri izkopavanjih na ljubljanskem gradu, na to nas je napeljevalo plano in žarno prazgodovinsko grobišče pred SAZU in NUK, zdaj pa se je izkazalo, da je šlo za ogromno naselbino, ki je z grajskega griča segala celo do Ljubljanice. Ko smo dokazali, da je bila ta naselbina na desnem bregu Ljubljanice, rimska pa potem na levem, kar smo že vedeli od prej, smo pri izkopavanjih za garažno hišo pod Kongresnim trgom našli še gomile iz tega obdobja. S tem smo demantirali tudi do zdaj veljavno tezo, da je bilo prazgodovinsko grobišče plano in da niso poznali gomil. Zdaj imamo nove podatke o najstarejših poselitvah, imamo pa tudi kar nekaj sprememb novih informacij, vezanih na že sprejete teze o Ljubljani.
Arheologi pogosto naletite na grobišča, človeške kosti, skelete, takrat verjetno pristopate s posebno pieteto. Kako z njimi ravnate naprej?Vsak grob se te dotakne, sploh prvič je težko. Potem se sčasoma navadiš. Ko danes gledam kost, ne občutim bistvene razlike med živalsko in človeško kostjo. Drugače pa je, ko se srečam s skeletom, na to se nisem nikoli navadil. Najhuje je naleteti na otroške skelete, ob tem ne ostaneš neprizadet.
Po najdbi gredo kosti ali skeleti v muzealizacijo, kar pomeni da jih podobno kot ostale predmete očistimo, operemo, sortiramo, uredimo v skelet, položimo v posebne škatle, jih evidentiramo in potem začasno hranimo v posebnem prostoru na Ižanski cesti. Ker jih je veliko, iščemo zdaj prostor zanje, morda celo v ljubljanski stolnici, kjer bi zanje uredili kostnico. Hranili in ohranjali bi jih in ne pokopali, ker so to zdaj muzejski predmeti.
Ponovno je v zraku napoved gradnje podzemne garaže na ljubljanski tržnici. Ali bodo tam dejansko kdaj garaže?Če je projekt za podzemno garažo revidiran in pripravljen, mora zdaj še skozi vse uradne procedure. Arheologi smo svoje povedali, s posebno tehnologijo in arheološkimi metodami smo ocenili stanje, ne da bi vse prekopali in raziskali. Nedvomno je pod tržnico arheološko najdišče in če bo do gradnje prišlo, bo treba vse skupaj tudi predhodno arheološko raziskati, kar lahko investicijo zavleče. Ali pa do nje sploh ne pride; pred časom so tržnico že razglasili za kulturno dediščino državnega pomena, kar je prepovedovalo vsakršen gradbeni poseg. Ker smo arheologi potem ugotovili, da samostan ni ohranjen na tako visoki ravni, je območje postalo strogo zavarovan spomenik lokalnega pomena. To še vedno pomeni, da lahko zavod določi zelo restriktivne pogoje glede posegov. Ja, podobno kot pri vseh projektih, kjer je gradnja predvidena na arheološkem najdišču, se lahko zgodi, da se gradnja povsem ustavi. Tudi na ljubljanski tržnici.
