Arheolog dr. Ivan Turk je pred dvajsetimi leti v Divjih babah vodil izkopavanja, po najdi piščali pa se je vrsto let trudil, da bi svetovna strokovna javnost priznala piščali vrednost, ki ji gre. Krona njegovih prizadevanj je znanstvena študija, ki jo je lani izdal Narodni muzej Slovenije, skrbnik dragocenega originala. Prav ta študija je spodbudila novinarko Darjo Korez Korenčan, da je napisala scenarij in skupaj z režiserko Haidy Kancler posnela igrano-dokumentarni film z naslovom Tidldibab – najstarejša piščal nekoč in danes, kjer sta glavno vlogo zaupali še enemu skrbniku piščali, akademskemu glasbeniku trobentaču Ljubenu Dimkaroskemu. Če za piščaljo arheološko strokovno stoji dr. Turk, je v glasbenointerpretativnem smislu to Dimkaroski.
Neandertalec, razmišljujoča oseba
Jamo Divje babe I v občini Cerkno je leta 1978 odkril arheolog Mitja Brodar, deset let pozneje je izkopavanja nadaljeval dr. Turk z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. Ko so našli naluknjano palico, je dr. Turk takoj predvidel možnost, da najdba predstavlja piščal. Seveda pa niso vsi v strokovnih krogih kar pozdravili njegove domneve, da gre za piščal in delo človeka, torej za artefakt. Trdili so namreč, da gre za naključno nagrizeno medvedjo kost, torej psevdoartefakt – in še danes se najde kdo, ki seje dvom, ali pri nas res hranimo najstarejše glasbilo na svetu in ali sploh gre za glasbilo.
Z metodološkimi raziskavami v vrhunskih laboratorijih so potem prišli do sklepa, da je domnevna piščal stara od 55.000 do 65.000 let. To pomeni, da jo je uporabljal že neandertalec v dobi paleolitika in da je vsaj 25.000 let starejša od najdb domnevno najstarejših paleolitskih piščali, ki so jih uporabljali že tako imenovani anatomsko moderni ljudje v Evropi.
Piščal ni dala miru niti nekaterim tujim strokovnjakom, denimo belgijskemu arheologu dr. Marcelu Otteju, ki je potrdil teze dr. Turka, pa madžarskemu arheologu Zoltánu Horusitzkyju, ki je piščal primerjal z mnogo mlajšo najdbo iz fosilne medvedje stegnenice iz jame Istállóskő na Madžarskem, medtem ko jo je Jelle Atema primerjal s koščeno piščaljo iz najdišča Abri Blanchard v Franciji.
Pri nas jo je prvi rekonstruiral etnomuzikolog dr. Drago Kunej, njegovo delo je nadaljevala Mira Omrzel - Terlep, in oba sta bila prepričana, da se piščal uporablja nekoliko drugače, kot zdaj skuša dokazati Dimkaroski. Tudi Bob Fink jo je raziskoval, vendar se je v svoji teoretski razpravi o neandertalski glasbi zapletel pri luknjicah, ker je najdbo primerjal z moderno flavto. Vsaj v nečem pa imajo vsi strokovnjaki enotno mnenje – glasbilo je dokaz, da je bil neandertalec miselno veliko globlja, razmišljujoča oseba, kot se o Praevropejcih razmišlja danes.
Rapanje na neandertalčevi piščali
Dimkaroski se že od leta 2009 posveča raziskovanju in številnim rekonstrukcijam te piščali. Več kot 30 jih je naredil takoj, tako lesenih kot koščenih, ko je iskal »pravi« zvok – vse pa je izdelal po kopiji iz Divjih bab. Do danes se je teh replik nabralo že več kot sto.
Prepričan je, da je pradavni izdelovalec glasbila v zvočnem pomenu dodobra izkoristil možnosti stegnenice mladega jamskega medveda, saj mu je širši, distalni del kosti služil kot odmevnik, ožji, proksimalni pa kot ustnik. Umetno preoblikovana stegnenica jasno kaže namen zvočnega izražanja, saj razporeditev luknjic in ohranjena dolžina najdbe tvorijo sistem, ki omogoča široko paleto zvočnosti in melodijskega gibanja. Dimkaroski še trdi, da je piščal prednik aerofonih inštrumentov in da kot glasbenik na glasbilu lahko izvaja praktično vse: legato, staccato, dvojni in trojni jezik, frulato, glisando, kromatiko, razložene akorde, intervalske skoke ter melodična zaporedja. Celo rap. Zato v ta namen že tečejo dogovori s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, da bi z njimi nastopil kot solist na »neandertalčevi piščali«, za to priložnost pa bi napisali novo glasbo. Sicer pa je bilo prvo komponirano delo za to piščal napisano in krstno izvedeno leta 2003 na Svetovnih glasbenih dnevih, v eni od dvoran Predjamskega gradu v Postojni, v interpretaciji Draga Kuneja.
Dimkaroski zdaj sam ali skupaj z etnomuzikologom prof. dr. Svaniborjem Pettanom hodi po muzikoloških in arheoloških srečanjih ter dokazuje, da ne gre za primitivno, signalno piščal, ki proizvaja zvoke, temveč za povsem resno glasbilo, s katerim v zvočnem zaporedju dvanajsttonske lestvice izvajalec dosega dve oktavi in pol, pri prepihavanju pa celo tri. Dimkaroski se smeje, ko pravi, da jim najprej demonstrira zvoke narave in enostavne ljudske melodije, ob katerih prikimavajo. Ko pa zaigra kaj kompleksnega, denimo Odo radosti ali kakšno Bachovo variacijo, se ljudje dejansko zdrznejo.
