Medtem ko mnogi Ljubljančani še kar bentijo nad zamudnimi obvozi mestnih avtobusov in se drenjajo na prepolni Tivolski cesti, se dela na za ves promet zaprti Slovenski cesti približujejo koncu. Delavci bodo začeli nameščati cevi, arheologi pa morajo pregledati le še manjši del ohranjenih plasti, v katerih se skrivajo dokazi o življenju tudi pred našim štetjem. Možno je, da v zadnji fazi ne bodo naleteli na nobeno zanimivo najdbo, a zato ne bodo prav nič razočarani – bera arheoloških izkopanin pod vzhodno polovico nekdanje glavne ljubljanske prometne žile je že zdaj zelo bogata.
Današnja je malo zamaknjena
»Pravzaprav je terenski del najlažji,« je odkrito povedal Rene Masaryk, eden od štirih ustanoviteljev Skupine Stik, ki z Martinom Horvatom iz Mestnega muzeja Ljubljana vodi arheološke raziskave na Slovenski cesti. Še preden zabrnijo gradbeni stroji in se arheologi zaženejo v rjavo zemljo, je namreč treba opraviti temeljito pripravo in narediti podroben načrt. »Ko gradbenikom razlagamo, kaj je pod zemljo, nas pogosto zbodejo: Saj že vse veste, zakaj je sploh treba kopati? Ampak to so le ugibanja na podlagi prejšnjih raziskav in izkušenj, kaj od tega je res, pa izvemo šele pozneje,« je pojasnil Masaryk in dodal, da so prav mesta za arheologe najbolj zanimiva, a hkrati tudi najbolj zahtevna. Naloženih plasti je ogromno, a so v vseh minulih obdobjih tudi zelo posegali vanje in povzročili nepopravljivo škodo.
Raziskovanje na Slovenski cesti je potekalo po trasi novih komunalnih vodov, na kateri so še ohranjeni delčki arheoloških ostalin potrdili pričakovanja – že pred približno 2000 leti je po tej liniji potekala severna emonska vpadnica. »Obcestni jarek je potekal pod Kazino, pod arkadami hotela Slon, drugi pa je bil nekje na sredini današnje Slovenske ceste, kar pomeni, da je ta malo zamaknjena, medtem ko najdeni temelji novoveških stavb kažejo, da je še dolgo sledila rimski cesti. Do sprememb je verjetno prišlo po velikonočnem potresu, saj so se takrat začele širiti mestne avenije,« sta skušala biti čim bolj nazorna Masaryk in arheolog Matej Draksler, prav tako iz Skupine Stik.
To odkritje dokazov o tlakovanem rimskodobnem cestišču, ki je potekalo naprej proti Trojanam, Celju in Ptuju, pravzaprav ni takšno presenečenje, kot je potrditev predvidevanja zgodovinarjev, ko so v minulih izkopavanjih na območju veleblagovnice Nama, Ajdovščine in širše našli obsežna grobišča iz časa Rimljanov. In kaj ima to s cesto? »V Emoni je bila ta cesta dejansko izložba mesta, zato so imeli tudi Rimljani grobišča ob glavnih vpadnicah v mesto. Za njih je bila to stvar ponosa – čim večje grobišče je imelo mesto, več spoštovanja je zahtevalo,« je pojasnil Masaryk in prešel k še bolj zanimivemu delu: »Kopali smo tik ob robu ceste, tako da nismo mogli odkriti grobov, so pa bili na tej meji posamezni deli grobnih parcel, ki naj bi jih že ob naselitvi dobila vsaka družina, vsaka hiša. In ker so Rimljani na teh parcelah prirejali gostije ob pokopu pokojnika in ob praznikih, smo našli ogromno zdrobljenih predmetov, steklenih čaš, keramike, kosti.«
Z reformo zmanjšali kovance
Med vztrajnim brkljanjem po zemlji so arheologi iz Skupine Stik, ki se z izkustveno arheologijo trudi za popularizacijo kulturne dediščine, skupno našteli tudi več kot sto bronastih najdb, od tega pa je bila večina kovancev. »Ker jih lahko dobro datiramo, nam pričajo tudi o času nastanka plasti, v kateri so bili najdeni. Na začetku dobe rimskega cesarstva so bili kar težki, v poznejšem obdobju pa ni bilo toliko izobilja in po denarni reformi so kovanci postali veliko manjši,« je razkril Draksler in pridržal kovanec z dobro vidno cesarjevo glavo.
Kot še eno zanimivo najdbo iz obdobja antične Emone je Draksler navedel fibulo, za katero predvidevajo, da je pripadala vojaku, enemu prvih Emoncev, ki so gradili mesto, a je bilo eno odkritje še starejše. To so luknje, v katerih so bili nekoč stebri, ki pričajo o tem, da je bilo to območje naseljeno že v prazgodovini, je delil navdušenje Draksler: »Glede na minula odkritja smo to sicer pričakovali, vendar smo vseeno presenečeni, saj je sprva veljalo, da je bila poseljena v glavnem okolica grajskega griča, zdaj pa ugotavljamo, da je to območje veliko širše.«