Kurtinaitis se je izredno zanimal zame, me spremljal na reprezentančnih pripravljalnih tekmah proti Finski in Srbiji ter o meni govoril samo z izbranimi besedami. A nemudoma po prihodu k Himkiju sem videl, da sprejema čudne odločitve. Nato so mi o tem pravili tudi soigralci, ki so nekaj časa že tukaj. Nekateri posamezniki imajo pri njem popolno svobodo, drugi igrajo več, če na posamezni tekmi blestijo, tretji pa ob najmanjši napaki obsedijo na klopi. Če bi vedel, da bom igral 15 minut na tekmo, bi to lažje sprejel. Tako pa se dogodi, da sem v Beogradu proti Crveni zvezdi 23 minut odigral zares dobro, nato pa naslednji dve tekmi na parketu preživel le po tri minute.
Pa vam svojih odločitev trener nič ne utemelji?Ničesar ne reče. V takšnih razmerah moraš biti psihično močan, saj lahko hitro začneš razmišljati le, ali si naredil kaj narobe.
Ste kaj razmišljali, da bi zahtevali pogovor z njim?Po tisti drugi tekmi zapored, na kateri mi je namenil zgolj tri minute, sem se s svojim agentom že pogovarjal, da bi zahteval pogovor z njim. Da bi vsaj videl, kaj je vzrok njegovim odločitvam, in potem poskušal to popraviti. Ker se mi je nato minutaža znova dvignila, sem misel na pogovor opustil.
Kaj Kurtinatis zahteva od vas v igri?Predvsem si želi, da igram dobro obrambo. Sicer v njegovem igralnem sistemu igralec na poziciji tri praktično nima vloge. Žogo dobi le, da nadaljuje z akcijo, večino časa pa stoji v kotu igrišča. Moti me predvsem, da sploh ne izkorišča individualnih kakovosti posameznikov. Napadalne akcije so vedno iste, ne glede na to, kdo je v igri. In te večinoma bazirajo le na centru ali organizatorju igre.
Vseeno pa ste v času, ki vam ga Kurtinaitis nameni, precej učinkoviti.Poskušam se znajti. Včasih me potem izda tudi želja. Po prvi tekmi, na kateri sem igral samo tri minute, sem na naslednji v igro vstopil z neverjetno željo, da nemudoma naredim nekaj dobrega. A obrnilo se je drugače, saj sem dobil koš, v napadu pa izgubil žogo. S tem sem dal trenerju razlog, da me je posadil na klop. Zdaj poskušam vsakič najprej odigrati nekaj dobrih obramb in šele nato iskati poti do obroča tudi v napadu.
Z rezultati moštva ste sicer lahko kar zadovoljni?Niti ne. V ligi VTB imamo tri povsem neumne poraze, ki si jih ne bi smeli privoščiti. V klubu je zaradi tega ogromen pritisk, saj vodstvo želi, da smo v vrhu oziroma tik pod njim. Ko zmagamo, je to nekaj samoumevnega, ko pa izgubimo, nastane prava panika, predsednik kluba pa takoj razloži, da nam bodo trgali 20 odstotkov od plač, če se kaj podobnega ponovi. Pred nas so postavili cilj, da moramo igrati v finalu lige VTB in na zaključnem turnirju četverice v evroligi. Predvsem slednje bo težko, saj smo se v drugem delu znašli v izredno težki skupini.
Kako pa bi sicer Himki primerjali z ostalimi klubi, za katere ste igrali?Sprva sem mislil, da je klub vrhunsko organiziran, a ni čisto tako. Samo primer. V vseh dosedanjih klubih, za katere sem igral, so imeli zaposlenega človeka, ki nam je pral športno opremo. Ko si prišel na trening, si imel vse urejeno, zloženo in oprano. To je praktično nekaj samoumevnega. A tukaj je tako, da oni dajejo opremo v pranje nekomu drugemu. Zjutraj jo potem dostavijo, ti pa si moraš potem sam poiskati majico, hlače, nogavice… To so sicer malenkosti, ki pa delajo razliko med klubi.
Ste se hitro navadili na življenje v Rusiji?Nekaj časa sem potreboval. Odlično bi bilo, če bi živel v centru Moskve, Himki pa je predmestje, kjer je sicer tudi kar v redu. Sicer prave ruske zime še nisem izkusil. Ljudje tukaj ne pomnijo, kdaj je bilo nazadnje ob tem času tako toplo.
Ob podpisu za Himki ste dejali, da se želite ekspresno vrniti v ligo NBA. To še ostaja želja?Seveda bi se rad vrnil v NBA, ker vem, da lahko tam igram, a ne za vsako ceno. Če bi mi ponudili minimalno pogodbo brez vloge v moštvu, potem raje ostanem v Evropi.
