Tolikšen znesek bo namreč morala Slovenija po odločitvi Mednarodnega centra za reševanje investicijskih sporov (ICSID) v Washingtonu plačati Hrvatski elektroprivredi (HEP). Razlog: nedobavljena električna energija med julijem 2002 in aprilom 2003, ko Sloveniji zaradi prej omenjene zahteve ni uspelo ratificirati meddržavnega sporazuma o NEK. Ko jo je ustavno sodišče zavrnilo, naša država pa ratificirala sporazum, se je s hrvaško stranjo ponovno dogovorila o dobavi električne energije. A bilo je že prepozno. Slovenija mora tako HEP plačati tako škodo (slabih 20 milijonov evrov) kot obresti in stroške postopka.
Nesporno dejstvo je, da je Slovenija v Washingtonu utrpela velik poraz. Njenemu ključnemu argumentu, da je HEP omogočila odjem energije, arbitri niso prisluhnili. Kljub temu, da je relativno naklonjeno stališče do Slovenije zavzel tudi ključni izvedenec Wynne Jones, je sodišče pri vsebini spora domala na celi črti ugodilo HEP. Ta je namreč trdil, da je moral v obdobju, ko ni prejemal električne energije iz Krškega, to po precej višji ceni pridobiti iz drugih virov, tudi z uvozom. Pri tem je Slovenija neuspešno dokazovala, da so v HEP dražje proizvodne vire »kurili« tudi po tem, ko so električno energijo že dobivali iz NEK. Obenem je naša država še pred uvedbo sporazuma tudi uradno polovico električne energije iz NEK ponudila Hrvaški, a je ta ni želela prevzeti.
Izvedenec, ki nam je šel na roko
Tudi izvedenec Jones je v nekatere navedbe HEP celo javno podvomil. »Ne želim nobene konkretne osebe obtožiti, da je lažnivec, ampak poudarjam, da se skupek vseh dokazov ne daje zadovoljive razlage glede stroškov z zamenjavo proizvodnih virov. (...) Možno je, da so se ali obnašali iracionalno in niso minimizirali stroškov, ali pa so se za zagon (njihove, op. a.) termoelektrarne odločili zaradi drugih razlogov,« je Jones dejal med odgovarjanjem na vprašanja tribunala. Toda sodišče ga je v končni odločitvi »popravilo«. »Ne sprejemamo stališča, da je tožnik (HEP, op. a.) skušal zavesti sodišče,« so poudarili arbitri. In še: »Nihče ni resno namigoval, da je HEP želel napihniti izgube z napačnimi odločitvami.«
Spet drugo vprašanje je, ali bi lahko naša država v Washingtonu morda ubrala drugačno taktiko obrambe, ki bi se bolj kot na vsebino spora nanašala na zbijanje ocen stroškov škode, ki da jo je imel HEP. To nakazujeta najmanj dva podatka. Prvič, da sta nam tako izvedenec Jones kot sodišče - kot je mogoče razbrati iz 161 strani dolge odločitve - ponudila rešilno bilko. Šlo je za tezo, da je HEP svojim odjemalcem v vsakem primeru zaračunaval tarife, ki so predvidevale višje stroške. To bi posledično pomenilo, da družba zaradi nedobave električne energije iz Krškega ni mogla imeti izgube. A tribunal te teze zaradi pomanjkanja dokazov ni sprejel. In drugič, da je s seznama prič, ki jih je imenovala slovenska stran, v zadnjem hipu prišlo do sprememb. Na slovensko pobudo je s seznama izpadel Robert Golob, nekdanji državni sekretar na resornem ministrstvu za energetiko, ki ga je takrat vodil Janez Kopač. »Povedali so mi, da moje pričanje državi ne bi koristilo,« nam je danes potrdil Golob. Pred tribunalom jo je zastopala britanska odvetniška pisarna Allen & Overy.
Država še ne ve, ali bo lahko izterjala denar od Gena
V vsakem primeru pa je bila arbitraža igra, ki jo je izsilila hrvaška stran. Ta se je na arbitražno sodišče obrnila leta 2005. Že pred tem jo je minister za gospodarstvo Andrej Vizjak neuspešno pozival k iskanju dogovora na bilateralni ravni. Sloveniji je tako uspelo le nekoliko znižati višino hrvaškega zahtevka. Ta je bil prvotno določen pri 53 milijonih ameriških dolarjev. Na eni točki postopka se je kljub znižanju osnovnega zahtevka zaradi predlaganih obresti, temelječih na donosnosti desetletne nemške obveznice in pribitku v višini dobrih štirih odstotkov, celo približal stotim milijonom evrov. V končni odločitvi sodišča je obresti, ki jih mora plačati Slovenija, precej manj - »le« za dobrih deset milijonov evrov in to po obrestni meri Euribor + dva odstotka od 1. julija 2002 do dneva poplačila. K temu pa velja prišteti še stroške, ki jih je imela hrvaška stran, obrestovane na enak način.
Za zdaj ostaja odprto, ali bo država po tem, ko bo plačala ta znesek, tega lahko izterjala od Gen Energije, lastnice slovenske polovice nuklearke. V spornem obdobju je bila Gen Energija - takrat še pod imenom Eles Gen - v izključni lasti Elesa. Po prvih neuradnih informacijah iz virov blizu vlade bi morebitno uveljavljanje tega zahtevka temeljilo na vprašljivih pravnih temeljih, saj dobava ni bila prekinjena zaradi sistemskih ali drugih razlogov, povezanih s samo nuklearko ali njenim lastnikom. Direktor Gen Energije Martin Novšak komentarjev danes ni želel dajati. Novšak je sicer leta 2002 še kot visoki uslužbenec NEK ocenjeval, da meddržavni sporazum poslabšuje ekonomsko poslovanje nuklearke. Zaradi tega je bil deležen ostrih kritik takratnega resornega ministra Janeza Kopača. Za komentar prav tako ni bil dosegljiv Vizjak.
