Da začetno vprašanje ni od muh, se seveda mora zavedati vsak, ki vsaj malo spremlja TEŠ 6 ali gradnjo drugega tira Divača–Koper. Če nam je v devetdesetih letih še uspelo sprožiti gradnjo cestnega križa, ga danes nikakor ne moremo dokončati. Mene je vedno sram, kadar potujem od Postojne do Reke. Ne razumem niti gospodarstvenikov niti županov Idrije in mest tam okoli, da jim ne uspe zgraditi avtoceste v kraje, kjer imamo danes najprodornejša slovenska podjetja. Pa je ceste enostavno graditi, ker so skoraj v vseh primerih – v nasprotju z železnicami – to donosni projekti, celo če jih opazujemo z vidika zasebnega investitorja. Tudi javno-zasebna partnerstva so zelo preprosta zadeva. Ali se moramo danes mi iti učit k Hrvatom? Včasih so bila slovenska podjetja eden največjih uvoznikov lesa iz Afrike in letala so redno letela v Afriko, danes pa smo edino resno okno v svet prodali nemški državni firmi, ki po izjavah njenega vodstva nima z letališčem nobenih načrtov. Ko brskamo po projektih po osamosvojitvi slovenske države, nas mogoče vzburi še nastanek Mercatorja, ki pa smo ga prodali Agrokorju, in mogoče prenova Ljubljane skupaj s Stožicami, ki pa je danes bolj poligon za policijo kot objekt, ki bo nesporno označil Ljubljano tudi v prihodnjih desetletjih in bi morali biti nanj ponosni. Vedno, kadar so me službene poti zanesle v Madrid, sem se posmehnil misli, kako bi ljubljanskega župana v resnici že zdavnaj zaprli, če bi delal po ljubljanskih krožiščih takšne fontane, kot jih imajo v modernem Madridu. Če ljubljanski samo omeni poglobitev železniške proge, že slišimo posmeh in rožljanje z lisicami. Da ne omenim, da smo v zadnjih petih letih likvidirali podjetja, ki jih je poznal ves Balkan in tudi kdo na Zahodu.
Začne se z idejo
Ta, dolg odstavek bi lahko bil še bistveno daljši, a menim, da vsi razumemo, kaj želim povedati. Slovenija, ne le njeno gospodarstvo, pač pa družba kot celota, je zataknjena. Kaj se nam je zgodilo, da smo od uspešnih zadnjih let nekdanje Jugoslavije prispeli v tako črno luknjo kar na Zemlji? Da bi dobil odgovor na zgornja vprašanja in umiril svoj spanec, se bom poskusil v institucionalni ekonomiki, čeprav prav dobro ne vem niti za njeno metodologijo. Upam, da bom s tem koga mlajšega spodbudil k bolj resni analizi. A moral bo pohiteti, ker pričevalci umirajo in ni nikogar na TV, ki bi jih še pravi čas ujel z mikrofonom in kamero. Sem pa zlasti osemdeseta leta tudi sam doživljal že pri polni zavesti in sem zato vsaj malo tudi jaz pričevalec.
Kako je pravzaprav v rajnki Jugoslaviji prišlo do odločitev? Za vse novo, zlasti za veliko, potrebuješ idejo. Če preletite primere, hitro vidite, da so se ideje rojevale vsaj na tri načine. Kar veliko je bilo navadnega posnemanja tujega sveta – če ima razviti svet nuklearko, bi jo bilo dobro imeti tudi v Sloveniji. Potem je nekaj idej nastalo v konkurenci z drugimi republikami, saj je Slovenija imela kar veliko težav z ohranjanjem svojega primata. In potem so bile ideje, ki so prišle iz kroga znanstvenikov, zlasti tehnične inteligence, arhitektov in tudi iz kroga kulturnikov. Včasih so politiki vprašali strokovnjake, včasih so slednji nagovarjali politike. Mislim, da je vsaj pri velikih stvareh ideji sledila partija. Neformalni razgovori, seje predsedstev in centralni komiteji, včasih celo občinski in okrajni komiteji ZK so bili odločilni. Ker na teh sejah niso sedeli le partijski funkcionarji, pač pa tudi najvišji predstavniki vlade in zakonodajne ter izvršne oblasti in pogosto tudi strokovnjaki, je ideja, ki je bila politično sprejemljiva, hitro postala tudi meso. Nesporno je bil to tudi demokratični proces, čeprav vanj niso sodili politični nasprotniki, so pa tam pogosto bili nasprotniki ideje. Potem so sledili sestanki vlade in sekretariatov, tam so takoj sedeli tudi bančniki, celo gradbinci in še kdo ter vsak je šel domov z nalogo. Vem, da so znali nekateri predsedniki izvršnih svetov tudi kričati, ampak ideje so se dokaj hitro uresničevale, problemi pa ob tem reševali. Če ni bila dovolj izvršna oblast, ji je priskočila na pomoč partijska. Če je bila ideja politično sprejemljiva, se je uresničila.
Ob tem je nastala tudi četica tako imenovanih socialističnih direktorjev. Danes beremo njihove izjave, kako je ta ali oni pomemben za nastanek katerega od projektov, ki nas je tedaj krasil. A nisem prepričan, da je ta hvala čisto na mestu. V vseh primerih, ki jih poznam, so bili to le izvrševalci, ki jih je zelo pogosto partija izbrala za delo na terenu. Ker je bila selekcija kar huda in so ti ljudje šli skozi različne šole, prav nesposobnih ljudi med njimi – v nasprotju z današnjimi časi – nisem srečal. Policija, ki je tesno delala s partijo in vlado, pa je tako in tako že skoraj vnaprej preprečevala, da bi pri teh projektih nastale večje barabije. Šele z razpadom starega sistema so ti ljudje dobili krila, kaj je to pomenilo, pa dobro vem iz lastnih izkušenj, saj sem jih tedaj srečeval kot minister. Ko ni bilo partije, so oni postali glavni. A v glavnem ne za dolgo!
Ob tem se postavlja vprašanje koristi, ki so jih imeli najvišji pa tudi lokalni funkcionarji. Številne sem poznal in nekatere lahko poznate še danes. Vsaj v osemdesetih niso živeli ne vem kakšnega standarda: kakšna spregledana kazen za prometni prekršek, malo dražji avto, veliko bonitet, ki pa danes niso nič nenavadnega, ampak nikjer nisem videl bogastva pri njih, niti ga danes ne vidim pri njihovih otrocih in dedičih.
No, in v takem sistemu smo dobili UKC in Cankarjev dom ter NEK, čeprav smo bili bistveno revnejši, kot smo danes, ko bi si lahko privoščili veliko več. Kaj je potem narobe z današnjico?
Zdi se mi, da je treba odgovor na to vprašanje vseeno iskati v državi, saj uspešna naveza »partija, izvršna oblast, državna podjetja in izvrševalci« ni bila nič drugega kot država. Zlahka namreč vidimo, da danes take uspešne države ni več, da je njen vpliv razvodenel, to pa ima za posledico neuspešnost celotne družbe.
Mogoče se bo številnim bralcem zdelo pretirano, ampak prepričan sem, da danes nimamo uspešne države in s tem tudi družbe zaradi nečesa, kar se imenuje korporativno upravljanje državnih podjetij. Čeprav imamo tržno in v osnovi zasebno lastniško gospodarstvo, se mi zdi problem upravljanja državnih podjetij in državne lastnine nasploh – tudi na primer v javnem sektorju – ključen, saj uničuje nekaj, brez česar ni niti trga niti zasebnega gospodarstva, to je državo. Gre za preprosto pojmovanje, ki se poskuša neumorno uveljavljati kot sveta resnica, v bistvu pa ni težko dokazati njegove slabosti: podjetja morajo upravljati nadzorni sveti, v katerih člani delujejo po svoji vesti in v interesu podjetij, drugi – med drugim tudi država – pa se v to ne smejo mešati. Sedaj že bivši predsednik nadzornega sveta Darsa se je na primer pritoževal, da ni mogel do ministra in sočasno, da mu je minister naročil, naj zamenja direktorja. Vprašanje za možgane je: o čem pa bi se pogovarjala, če bi mu minister omogočil še en sestanek? O vremenu ali o ženskah?
Seveda gre za napačno razumevanje lastnikov in tako imenovanega korporativnega upravljanja, ki sploh ni upravljanje, pač pa je napačen prevod angleške besede governance. V resnici gre za uveljavljanje lastniške funkcije. V primeru državne lastnine je lastnik lahko le država, saj državo v demokratičnih družbah izbiramo volilci, ministri pa so predstavniki te države. Zato oni igrajo lastniško funkcijo, ki jo prenašajo na nadzornike kot pooblaščence lastnikov v osebah ministrov; slednji so odgovorni volilcem, med volitvami pa parlamentu. Podjetja sploh ni mogoče uspešno voditi brez lastniških odločitev, saj brez njih podjetje ne more niti nastati. Zato podjetje lahko ustanovi minister, nikoli pa nadzornik tega podjetja. V literaturi zato govorimo o žetvenih strategijah, ki so strategije lastnikov in ne podjetij. Poleg tega je podjetje mrtva stvar in sploh nima interesov, ki bi jih lahko zagovarjali nadzorniki. Ni nepomembno, da najnavadnejši državljan lahko vpliva na izbor ministrov, ne more pa čisto nič vplivati na izbor nadzornikov Luke Koper. Če je podjetje mrtva stvar in če nadzornik ni predstavnik države, v čigavem interesu potem nadzira poslovanje, kako lahko oblikuje njegove strategije, kako izbira menedžerje?
Kljub temu se javnosti, novinarjem, menedžerjem in celo politikom zdi samoumevno, da morajo biti nadzorniki neodvisni in da morajo delovati v interesu podjetij ter da nanje ne sme vplivati politika. Verjetno le kmetje, obrtniki in gospod Todorić tega ne razumejo. Slednji celo postavi za predsednika nadzornega sveta Mercatorja svojega sina, se požvižga na borzne kotacije in neposredno kot lastnik vodi podjetje.
Državna lastnina s takim razumevanjem korporativnega upravljanja je sčasoma ostala brez lastnikov – države, širil pa se je krog ljudi, ki so v praznem lastniškem prostoru državnih podjetij začeli presti interesna omrežja. Omrežja vedno nastajajo okoli vozlišč, so anonimna, v Sloveniji večstrankarska, pač po potrebi omrežij in političnih strank, in se na svojih mejah navezujejo na privatne interese. Šele tu postanejo prava kapitalska omrežja in kot vidimo iz razvitega sveta, jih kapital sčasoma poje ter spremeni v svoja omrežja. Ker poznam vsaj nekaj ljudi, ki so menda vozlišča takih omrežij, moram reči, da so ta pri nas predvsem sociološke narave in defenzivna. Zaslužiti v teh omrežjih ne morete, lahko pa branite svoj položaj. In to je temeljni motiv ljudi za sodelovanje v teh omrežjih. Državna podjetja so njihova gojišča, »neodvisni« nadzorniki jim omogočajo izražanje interesov, ki jih ne nadzorujejo davkoplačevalci, njihovo razsulo pa so kapitalska omrežja, znana iz razvitega sveta. V takih omrežjih se zato nikoli ne more roditi nobeno novo podjetje, na katero bomo ponosni, vsak projekt – tudi če gre za šport, kulturo ali znanost – je koruptiven. Lahko pa pomagajo tujemu kapitalu, da prevzame tisto, kar še imamo prevzeti.
Zavestno izrinjanje politike
Zakaj si danes skoraj sovražnik države, če ne sprejmeš opisane opredelitve korporativnega upravljanja, je težko odgovoriti. Ampak mislim, da je nastala vsaj malo s cilji starih socialističnih direktorjev. Ko so po začetku devetdesetih izgubili strah pred partijo, so vse do nastanka tajkunskih zgodb krepili svojo samostojnost in neodvisnost. V bistvu so se obnašali kot lastniki, čeprav so bila podjetja državna. Pozneje je prišel val novih, mlajših menedžerjev, ki so jim bili »neodvisni« nadzorniki zelo všeč, in ideja o takih nadzornikih in prepovedi poseganja politike v podjetja je dobila zagovornike v množici mladih menedžerjev v naših podjetjih. Zavestno in z novo ideologijo upravljanja smo izrinili iz državnih podjetij edinega pravega lastnika, to je politiko. Bančna luknja tako ni nastala zaradi države kot lastnika, pač pa zaradi države, ki ni obvladala niti državnih bank in jih ni smela vključiti v svojo gospodarsko politiko. NLB nikoli ni bila del slovenske gospodarske politike, bila pa je v eni fazi ključno orodje omrežij.
Naveza »partija, izvršna oblast, državna podjetja in izvrševalci«, ki je bila nekoč očitno uspešna pri odločanju, se je razbila. Politiki niso več odgovorni partiji, so pa volilcem ali še bolj sami sebi. Ko je novi vršilec dolžnosti UKC v parlamentu zahteval, da prisluhnejo njegovemu nastopu, jih je slišal, da on že nima kaj ukazovati poslancem. Ampak, tudi on je volilec in davkoplačevalec in prav vsak tak posameznik ima pravico kaj reči in tudi očitati poslancem. Ne velja pa obratno. A politiki nimajo več vpliva niti na državna podjetja in s tem tudi ne na gospodarstvo nasploh. Politika preprosto ni več sposobna narediti UKC in Cankarjevega doma ter NEK.
Brez države tudi ni nadzora. Danes ni mogoče dobiti mnenja o ustreznosti delovanja niti od davčne uprave, niti od računskega sodišča, niti od KPK, vsi pa so sposobni ugotavljati nepravilnosti, ki so nastale pred petimi leti. In fante, ki so menda služili ob investiciji v TEŠ 6, bi v socializmu ali komunizmu že zdavnaj opozorili vsi miličniki v različnih civilnih uniformah, tako da do goljufij sploh ne bi prišlo in da se ti nadzorni organi ne bi hvalili s svojo učinkovitostjo, ko bi bilo že prepozno. Znamenje propada partije je bila uvedba samopreverjanja članstva, ki je bila po vsebini čisto enaka današnjemu supervizorju, ki omogoča voajerizem prve vrste in dela družbo, v kateri postajamo Slovenec Slovencu špicelj.
Ampak gradnje UKC in Cankarjevega doma ter NEK niso sposobna izpeljati niti omrežja. Omrežja so v ljudeh, ki so tu zato, da branijo svoj položaj, in niso sposobni preprečiti, da ne bi večjih ali manjših drobtin z mize pobiral zasebni kapital ali tudi kdo iz omrežja. Šibka država in zakulisna omrežja so preprečili, da bi nastale kakšne druge družbene elite, ki bi imele moč ustvarjati družbo »UKC-jev in Cankarjevih domov ter NEK-ov«. Ljudje, povprečni volilci, verjamejo, da smo profesorji plačanci in zaslužkarji, da zdravniki pobijajo ljudi, da so kulturniki navadne zgube in pijanci, da so politiki koruptivni, da imajo duhovniki preveč radi otroke, da so menedžerji barabe in kapitalisti tatovi. In seveda, na delavce in sindikate je treba kar pozabiti, saj spadajo v mračni čas socializma.
Ne zgolj profit
Zadnji poskus nastanka nekih družbenih elit so bili tajkunski prevzemi. A smo uničili vse večje tajkune, naši južni sosedje, Rusi in še kdo pa so svojim celo pomagali bogateti. Ob tem smo mimogrede uničili tudi znana podjetja, ki jih danes ne znamo več ustanoviti. Še dobro, ker bi jih danes pokupili hrvaški, albanski in ruski tajkuni, če jih ne bi mi že pred tem prodali Nemcem. Zanje so ti nakupi dobri, ker je slovensko gospodarstvo dobro. In oni vedo, česar se mi ne zavedamo – da se vanj splača vlagati. Ne razumemo, da bo to plenjenje po Sloveniji ustavljeno šele tedaj, ko bo tuji kapital začel ustanavljati nova podjetja. Za tuje investicije v nova podjetja ne potrebujemo nižjih minimalnih plač, bolj fleksibilnega trga dela in nižjih davkov. Potrebujemo najsodobnejše ceste, elektriko, šole, bolnišnice, železnice pa tudi kulturo in umetnost ter vse, kar spada zraven. Brez vsega navedenega velikih projektov ne more biti. Pa bi jih potrebovali. Le malokdo ve, da bomo leta 2035 potrebovali vsaj pet bolnišnic več kot danes, in sicer s sestrami, zdravniki, opremo in zgradbami, ki bodo morali presegati vse današnje standarde. Iskra je včasih poslala več deset ljudi študirat v tujino, danes bi morali imeti vsaj 500 zdravnikov na specializaciji v tujini na najboljših klinikah, na naših šolah bi morali učiti tuji profesorji vsaj tretjino predmetov. Tako pa imamo namesto tega nekaj tujcev v DUTB, ki so naša omrežja neokusno povezali s tujimi. Za gospodarski razcvet in da bi bili znova zgled, pa potrebujemo nove UKC-je, Cankarjeve domove in NEK-e.
Pa družbe nismo onemogočili le z razpadom družbenih elit, tudi demografsko smo jo pohabili. Še zavedamo se ne, kaj pomeni na primer očitek, da je Janković s Stožicami zadolžil Ljubljančane. Kaj pa bi raje imeli: Stožice čez dvajset let iz prihrankov, ki bi jih do tedaj dajali v nogavice in zmanjševali tekočo potrošnjo, ali Stožice danes in jutri ter plačevanje anuitet naslednjih dvajset let? Jasno je, da ne gre za zadolžitev naših mladih generacij. Gre za to, da imajo od tega korist današnje in jutrišnje generacije. In to velja celo, če državni proračun najame kredit za višje pokojnine upokojencev. Ampak ne – mi smo s tezo o potrebi po novih ljudeh odpravili tudi starešinstvo in kot bi dejali ekonomisti, medčasovno optimizacijo.
Razpad države ima še eno usodno posledico za velike projekte: nismo jih več sposobni presojati na pravi način. Ne verjamem, da so bili za UKC, Cankarjev dom in NEK kdaj narejeni resni izračuni ekonomike. Toda tudi če so bili narejeni, odločitve za njihovo zgraditev niso bile sprejete tako, kot običajno danes računamo ekonomsko upravičenost. Bile so sprejete po načelih analize dobrobiti in stroškov, čeprav za to analizo v glavnem niso niti vedeli, a med vsemi tipi dobrobiti in stroškov so prevladale »estetske« dobrobiti in mogoče tudi »estetski« stroški.
Če pričakujete le profit, je namreč državna lastnina neupravičena. Če pa pričakujete kaj več kot le profit, to lahko v sodobnih parlamentarnih demokracijah pove le država kot predstavnik družbe. Zato je smešno, ko v strategiji državnih naložb zahtevamo od strateških naložb določen ciljni donos, pri čemer pa so ta podjetja strateška ne zaradi njihovega donosa, pač pa zaradi strateških ciljev, pri Darsu na primer zaradi gradnje infrastrukture. Če bi bil Dars v Sloveniji ustanovljen v osemdesetih letih, bi bil ustanovljen zaradi gradnje cest in ne donosa. Deloval bi neprofitno, česar danes številni ne morejo razumeti, a imeli bi zgrajene ceste. Če bi drugi tir gradili v osemdesetih, bi ga že imeli, a ne zaradi ekonomike, pač pa ker je dobro imeti tak tir, ki kaže, da gre Slovenija naprej, tudi tujemu kapitalu, ki razmišlja o investiranju v Slovenijo. Estetski razlog bi prepričal partijo. V razmerah, v katerih v demokratični razpravi ni mogoče zajeti vseh družbenih dobrobiti in stroškov, še posebej takih, kot so »estetski«, vlada, SDH in na primer DUTB tudi niso sposobni organizirati strokovnih konferenc o potrebah po novih bolnišnicah, drugem tiru, TEŠ 6 in NEK 2 ter spregovoriti s strokovnjaki, ki vsaj nekaj vedo o stvareh, in z zainteresirano družbo o teh podvigih, usodnih za Slovenijo. Ne da niso sposobni, to jim niti ne pade na pamet. Razprave prepuščajo komentatorjem v večernih oddajah na televiziji, kjer so tožniki in sodniki novinarji, razpravljalci pa naključni mimoidoči.
In na koncu zgolj še enkrat vprašanje z začetka: kaj je treba narediti, če uničiš državo, izgubiš lastnike in odpraviš inteligenco, izobraženstvo zamenjaš z neizobraženci, stare z mladimi in kulturo z nekulturo, prazen prostor pa napolniš z meglo interesnih omrežij, ki ne bodo naredila nič?
Dr. Maks Tajnikar, ekonomist, redni profesor Ekonomske fakultete v Ljubljani