Toda karavana je šla mirno dalje. Do 16. julija letos, ko so jo ustavili inšpektorji za varno hrano, finančni inšpektorji in kriminalisti, ki so opravili hišno preiskavo Debevčevih. Najdba za zaveso, za katero se je skrival primitivni laboratorij za ilegalno proizvodnjo zdravil za čebele, je bila bogata. Od strupenih pesticidov, ki so v Evropi že leta prepovedani, do pripravljenih ali napol pripravljenih čudežnih palčk za odjemalce. In teh ni bilo malo. »Zdravila« za varozo naj bi od Debevca v dveh letih prevzelo vsaj dva tisoč čebelarjev, kar je četrtina vseh v državi. To kaže seznam prejemnikov, ki so pošiljke z zdravili dobili po pošti. O tem, ali je zdravila kdo prevzemal osebno, ni podatkov, a že številka dva tisoč je zastrašujoča. Sploh zato, ker so inšpektorji pri nekaterih od čebelarjev, ki so uporabljali Debevčeve palčke, ugotovili, da so imeli ostanke strupenih kemikalij tudi v medu in satju; pri satju v skoraj polovici vzorcev, pri medu v četrtini.
Te vzorce so inšpektorji odvzeli že avgusta, ko so pridobili seznam prejemnikov poštnih pošiljk s čudežnimi palčkami, javnost pa so z rezultati seznanili šele 16. decembra, torej štiri mesece kasneje. In še tega najbrž ne bi naredili, če jim ne bi na Dnevniku vse od septembra dihali za ovratnik in od njih vztrajno terjali teh podatkov. Vmes se je zgodil tradicionalni slovenski zajtrk, katerega oče je kmetijski minister Dejan Židan in na katerem otrokom v vrtcih ter osnovnih šolah delijo med slovenskih čebelarjev. Ker je najboljši, zdrav in varen, pravijo. Pa je res?
Kaj če so tudi čebelarji, ki so se oskrbovali z Debevčevimi palčkami, svoj med, obogaten z nevarnimi kemikalijami, prispevali za te zajtrke najmlajših? Odgovor na to vprašanje lahko ponudi le javna objava imen vseh čebelarjev, pri katerih so v medu odkrili strupene snovi. Bodimo optimisti in upajmo, da vsaj ti niso medu dajali otrokom. Bodimo tudi optimisti, da bo Janez Posedi, direktor uprave za varno hrano, ta seznam dovolil objaviti, saj je znano, da se javnega razgaljanja goljufov zelo otepa.
Še huje je to, da Posedija v konkretnem primeru ni debelih pet mesecev prav nič zanimalo, kaj so njegovi inšpektorji sredi poletne pripeke ves dan počeli pri Debevcu in kaj so pokazale laboratorijske analize odvzetih vzorcev medu. Še prejšnji teden, ko smo ga spraševali zanje, o tem namreč ni vedel nič. Pa bi moral vedeti, če bi bil vsaj malce radoveden, kaj šele odgovoren direktor. A uprava za varno hrano žal vse bolj spominja na brezpilotni zrakoplov, ki na krovu nima človeka, da bi ga upravljal. Naj gre za med, nore krave, antraks..., direktor Posedi praviloma ždi v pisarni, pred kamere pa pošilja svoje uradničke.
Ob aferi z medom bi se morali zamisliti tudi politiki, ki so upravo za varno hrano spravili pod streho kmetijskega ministrstva. Bolj šolskega primera nevarnega nasprotja interesov ne bi mogli najti. Kmetijsko ministrstvo po eni strani bedi nad varno hrano, hkrati predpisuje dovoljene količine pesticidov, ki jih uporabljajo kmetje, odloča, katere škodljive snovi v hrani bodo inšpekcije nadzorovale, pristojno je za živilsko industrijo, od njega je tudi odvisno, ali bomo potrošniki sploh izvedeli, ali nas proizvajalci hrane goljufajo. In čeprav nimajo tega znanja, kmetijci in veterinarji presojajo celo o tem, ali je strup v nekem živilu škodljiv za človekovo zdravje ali ne. To pa je že nevarna hoja po tankem ledu!
