Po treh letih zakona postala vdova in izgubila še oba otroka

"Čebele so vse moje veselje in z njimi se bom ukvarjala, dokler se bo dalo," je brez razmišljanja odgovorila, ko smo jo vprašali, kako to, da se pri tako častitljivi starosti še vedno ukvarja s temi pridnimi živalcami, s katerimi je veliko dela. Ko smo jo pobarali po začetkih, je sicer zelo zgovorna sogovornica najprej za nekaj trenutkov obmolknila.

"Vedno znova me spreleti srh, ko se tega spomnim. Začetki segajo v čas druge svetovne vojne, v leto 1942, ko je začel čebelariti moj oče. Čez dve leti je pred hišnim pragom padel pod streli pripadnikov Črne roke. Naše sodelovanje s partizani na Gorjancih jim ni bilo po volji. Po vojni sem se poročila s tedaj že izkušenim čebelarjem Antonom Račičem, ki je skrbel za kar 200 panjev čebel vrste kranjska sivka in jih je izvažal celo v Ameriko. Na tem mestu sva očistila gozdno poseko in zgradila hišo. Ker je bilo v tistih povojnih letih zelo težko priti do opeke, jo je mož začel izdelovati sam. To mu je šlo tako dobro od rok, da so ga na krški občini zaprosili, naj jo dela še za druge občane. Čeprav nama je dobro kazalo, najina sreča ni trajala dolgo. Po vsega štirih letih in pol je vmes posegla huda bolezen in pri triintridesetih letih sem ostala vdova ter pokopala še oba majhna otroka."

Kakšna tragedija. Nikoli se ni več poročila. Toda ker je bilo od nečesa treba živeti, jo kruta usoda ni zlomila.

"Praktično sama sem počistila ostanke nekdanjega rastišča smrek ter se začela ukvarjati še z živinorejo. Opekarno sem po dveh letih opustila, čebelarstva pa za nobeno ceno ne. Veliko sem se učila ter napredovala, da sem postala mentorica začetnikom. Pridelani med sem prodajala v Zagreb in leskovški kmečki zadrugi. Z leti sem zaradi obilice drugega dela število panjev zmanjšala na 60, danes pa jih imam le še 25, vsaka pa šteje po več kot 10.000 čebel."

Čebelarstvo, veste, to je posebna ljubezen

Svojo neusahljivo šest desetletij trajajočo navezanost na čebelarstvo nam je zelo enostavno pojasnila.

"Veste, to je posebne vrste ljubezen. Za to delo je treba imeti veliko dobre volje ter imeti rad naravo in domovino. Nanjo sem bila vedno ponosna in hudo mi je, ko opažam, da današnja mladina do nje ne goji potrebnega spoštovanja. Menim, da je za to najbolj kriv šolski sistem, saj v šolah domovinski vzgoji ne posvečajo nobene pozornosti."

Slava Račič je, kot rečeno, pri dobrih devetih desetletjih življenja še vedno videti zdrava in čila, kar pripisuje nenehnemu trdemu delu. Ob čebelah skrbi tudi za zelenjavni vrt, le dolgoletne samote na osamljeni kmetiji se je naveličala. Pred dvajsetimi leti je zato vzela pod streho tedaj mlado družino in njihov sin Jakob, še osnovnošolec, ji je v posebno veselje.