»Deseto mesto je moja najboljša uvrstitev. Normalno je, da pričakujem boljšo. Druge napovedi pa nimajo osnove in jih ne bom podajal. Seveda želim darilo pred novim letom zase, za navijače in organizatorje,« pred današnjo tekmo na Pokljuki razmišlja Jakov Fak. Na njegovih ramenih je slovenski biatlon in vsa Pokljuka. Poleg tega, da je celotna (medijska) promocija naslonjena predvsem nanj, kar mu seveda jemlje nekaj energije, a to, kot je znano iz preteklih let, dobro prenaša, je na biatloncu iz Mrkopalja tudi glavno breme uspehov. Tekme svetovnega pokala na Pokljuki so, čeprav se o tem ne govori na glas, odvisne tudi od uspehov domačih lovcev.
Glede na tekaško formo iz Östersunda in Hochfilzna lahko le Klemen Bauer realno pričakuje zelo visok, odmeven dosežek, preostala mlajša trojica Lenart Oblak, Rok Tršan in Miha Dovžan pač ne. V biatlonu čudežev ni, tek je osnova. Kljub temu da Bauer ni odšel na sever zgodaj na trening kot Fak in Teja Gregorin, že prej pa je zaradi težav z zdravjem izpustil pomemben del priprav, v smučini dosega tekaške čase, ki mu omogočajo domet za elitno deseterico. Vsaj tako, kot je na premierni pokljuški izvedbi natanko na današnji dan pred 23 leti uspelo njegovemu sokrajanu Boštjanu Lekanu (14. mesto), zdaj trenerju B-reprezentance. V vseh teh letih so med deseterico na Pokljuki prileteli Tomas Globočnik (prvič 1998), Marko Dolenc (2004), Bauer že kar daljnega decembra 2009 (7. mesto) in seveda biatlonec iz Mrkopalja, ki ima poleg Tadeje Brankovič - Likozar (tretje mesto, marec 2007) sploh edine zmagovalne stopničke. Šopkov s podelitve cvetlic za peto in šesto mesto se je na Pokljuki veselila le še Teja Gregorin, ki jo s kolegicami čaka tekma jutri. Tudi ti uspehi so pomagali, da je Slovenija oziroma Pokljuka ostala dobro zapisana v tekmovalnem koledarju. Slovenija je najmanjša država, ki je v zadnjih 23 letih gostila toliko tekem svetovnega pokala v biatlonu in povrhu še svetovno prvenstvo (2001).
Statistika organizatorjev ne drži
Da bo letošnja izvedba tekem še slovesnejša, se prireditelji glasno ponašajo z okroglim jubilejem; Pokljuka namreč že dvajsetič gosti tekme svetovnega pokala. Lep jubilej. Ta statistika pa ne drži. Doslej je bilo na Pokljuki osemnajst biatlonskih tednov, od tistega dneva pred 23 leti, ko sta zmagala Francoza Patrice Bailly Salins in Anne Briand. Decembra 1999 sta bila kar dva tedna zapored, saj so gostili tudi tekmo iz slovaškega Osrblia. V teh osemnajst tednov je vštet tudi teden svetovnega prvenstva 2001, saj so tudi te tekme štele za točke. IBU za tekme na Pokljuki deloma šteje tudi tiste, ki so bile decembra 1994 (Bad Gastein), leta 2000 (Antholz) in 2002 (Oestersund) izpeljane na drugih prizoriščih, tudi z delom slovenskih ljudi v organizaciji, ker na Pokljuki ni bilo dovolj snega.
Tudi letos bi se zgodovina lahko ponovila, da tekem ne bi mogli izpeljati, če bi zasuli večji del vodnega zbiralnika, kakršna je zahteva Arsa in naravovarstvenikov zaradi napake v projektu. Smučine na Pokljuki so povsem prekrite z izdelanim snegom (10.000 kubičnih metrov), tako da so dovolj široke in se niti Martin Fourcade, ki na Pokljuki ni nikoli zmagal, ne bo mogel pritoževati, kot se je lani, ko se je s snegom za las izšlo. »Proge so vrhunsko pripravljene, vse je na svojem mestu in vse teče, kot mora,« je bil že v torek zadovoljen Borut Nunar v vlogi direktorja svetovnega pokala IBU, tudi nekdanji glavni trener moške biatlonske reprezentance. Naravni sneg je le okras za idilično zimsko kuliso, ki je všeč vsem v biatlonski karavani, stabilna vremenska napoved pa postavlja piko na i. Jubilej pa vseeno bo, a druge vrste.
