»Družina je nekaj najboljšega, ker v njej vse zveš! Kar tam piše, je res!« je razpravo o družini začela malce nerodno Ljudmila. Hitro je nadaljevala: »Družino vsa naša družina bere in to je kar naša družinska tradicija, smo zavedna družina!« je razvijala svojo teorijo naprej. Razkurila je Janeza, ki ji je z zategnjenim glasom vpadel v besedo: »Pa saj ne gre za to, da bereš tisti časopis, tepka! Gre za to, da imaš družino. Lahko tudi dve, da sta le pravi. To gre tako, da si mlad in imaš otroke in eno družino, potem pa starejši in imaš še eno in tudi otroke in ženo. Bolje dve pravi družini kot pa nobena ali pa taka, ki sploh ni prava, slovenska!« je pribil z odločnostjo vojaka, ki jo neprestano razkazuje.
»Lahko so celo tri družine,« je dokaj tiho čveknil Miroslav, ki je očitno preštel, koliko družin je zanj pravih. »So družine, ko se dva poročita pa potem ločita in se kdo spet poroči pa se loči ali pa se ne poroči in ne loči, a potem zopet ima nekoga in je tudi to družina, in če sešteješ, so pač tri družine. In se vsi razumejo, če se le sporazumejo,« je učeno pojasnil otroški »družini«. Dolgonogi deklič je planil z novim pojasnilom: »Recimo: družina je tudi taka, da se mamica drugače piše kot oči! In imata potem družino in otroke, ki se pač pišejo po očku ali mamici. No, če je Janez za dve družini, Miroslav za tri, sem pa jaz za mojo obliko. In če se imajo radi, ni nič čudnega, da očka celo ime spremeni, priimka pa ne….« jim je odbrusila svojo utemeljitev, kaj je družina, kdo vse je lahko v njej.
Zoranu je bil včasih deklič všeč, to se je jasno videlo. A sta zdaj vedno vsaksebi v vseh pogledih, otroške simpatije pač pridejo in gredo, kot zapiha veter: »Moja družina je v mojem mestu! To pa je najlepše na svetu. Bolj ko gre dobro vsem v mestu, bolje gre moji družini. In nam gre odlično, ker držimo skupaj in si pomagamo. To je prava družina!« Fantič svoje ljubezni do našega mesta nikdar ne pozabi izpostaviti, v peskovniku pa vedno rad nekaj dela! Karl je do zdaj modro molčal, potem pa se je oglasil malce vzvišeno in s tistim porogljivim nasmehom. »Družine so vseh vrst.
Na primer: Dejan in Miroslav in jaz smo lahko družina. Ja, ja, kar muzajte se! Pa se tudi skregamo in drug drugemu nagajamo, a ne? No, ko pa je treba, skupaj potegnemo in smo najmočnejša družina, ki ji nihče nič ne more. Jaz sem za take družine,« je zaključil in Dejan je bil židane volje, da je lahko del družine, ki je tako uspešna. Mimo je vzvišeno prišel tisti vedno lepo počesani Borut, lomilec src. Mali Lukec, ki mu je smrkelj kukal iz leve nosnice, je slokega fanta vprašal, ali on ve, kaj je družina: »Če imaš sebe dovolj rad, družine še potrebuješ ne! Tile okoli tebe bi lahko predstavljali skregano družino!« mu je odvrnil vprašani dolgin dobrohotno, druge pa ošvrknil z vzvišenim in naveličanim pogledom.
Verjetno bi zvedel še kaj o družinah vseh vrst in oblik, če me ne bi presekala trditev iz kuhinje: »Konec leta bomo družinsko praznovali, boš mene in taščo zabaval na silvestrovo!«
