Primer št. 1: Od prve polovice oktobra si na Dnevniku prizadevamo razčistiti, za kaj je Mestna občina Maribor plačala 24.766 evrov Evropskemu centru za reševanje sporov (ECRS). Ta zasebni zavod v lasti nekdanje notranje ministrice Katarine Kresal je zanimiv zato, ker z njim sodeluje tudi Damijan Lah, nekdanji direktor mariborske občinske uprave in še zmeraj občinski nadzornik v komunalnem podjetju Snaga.
Občina nam je bila pripravljena razkriti zgolj, da je za ta denar prejela pravno mnenje nekdanjega ustavnega sodnika Franca Testena, v katerem je ocenil verjetnost, ali ima DUTB možnost ob občine izterjati denar, ki ga sta ga nekoč banki NLB in NKBM posodili Športnemu centru Pohorje.
Ko smo terjali vpogled v pogodbo in v Testenovo mnenje, smo naleteli na komunikacijski mrk. Šele ko je potekel skrajni zakonski rok za občinski odgovor in smo lahko zaradi molka organa v postopek vključili urad informacijske pooblaščenke, smo prejšnji teden prejeli občinsko odločbo. V njej so nam odobrili vpogled v pogodbo, skoraj 25 tisočakov vrednega Testenovega mnenja pa ne, češ da bi to utegnilo škodovati občini pri pogajanjih z DUTB.
Zaradi hčerke vse postala poslovna skrivnost
Primer št. 2: Direktorica Marifarma Romana Fišer je javnosti prikrivala, da je v paraobčinski farmacevtski tovarni zaposlila hčer Petro Kolar in na tozadevna vprašanja medijev sprva ni marala odgovarjati. Vendar se tega primera nepotizma ni moglo dolgo tajiti. Fišerjeva je ukrepala že oktobra. Ni odstopila, kot so terjali v županstvu Andreja Fištravca, temveč je sprejela sklep o določitvi poslovne skrivnosti. V njem je kot poslovno skrivnost opredelila skorajda vse aktivnosti podjetja. Po novem so poslovne skrivnosti tudi tiste informacije, ki jih zaposleni izvedo na zborih delavcev, pa tudi vse pogodbe, kadrovska dokumentacija, vsi podatki o inšpekcijskih pregledih, vsi dokumenti in informacije v zvezi z notranjim delovanjem družbe, je poročal Večer.
Primer št. 3: Brez predhodne napovedi ali vnaprejšnjih pojasnil je vodstvo Univerze v Mariboru medijem onemogočilo dostop do gradiv, ki so v obravnavi na organih univerze. V preteklosti je imela javnost tak dostop omogočen več kot desetletje, tako pod prejšnjim rektorjem Danijelom Reboljem kakor tudi v času njegovega predhodnika Ivana Rozmana. V rektoratu Igorja Tičarja so medijsko zapiranje utemeljili s poslovnikom in argumentom, da utegnejo posamezna gradiva vsebovati varovane osebne ali zaupna podatke. Pri čemer se omenjeni poslovnik ni spremenil, rektorat pa ima vse vzvode, da osebne podatke v gradivih prikrije, če bi to dejansko bil problem. A se je raje odločil za skrivalnice.
Opisani trije primeri so samo nekateri od številnih zgodb, ki vzbujajo vtis, da je transparentnost v Mariboru vse manj cenjena vrlina. Še posebej je to spoznanje zaskrbljujoče zaradi dejstva, da se je Fištravec povzpel v županstvo prav z zaobljubo k maksimalni transparentnosti delovanja.
Strah pred novimi razkritji
»Zapiranje pred mediji in javnostjo je vedno zanesljiv znak manjšanja demokratizacije inštitucij,« izpostavlja filozof Boris Vezjak, docent na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru ter nekoč podpornik, zdaj pa oster kritik župana Fištravca. Odprtost, transparentnost in javnost delovanja veljajo za obče kriterije, po katerih presojamo neko demokratično sredino. »Zaskrbljujoče, a tudi pričakovano je, da bežanje pred mediji vedno sledi poprejšnjim neugodnim novinarskim obelodanitvam, zato praktično ni mogoče verjeti, da ni posledica strahu pred novimi razkritji. S komunikacijskega vidika je takšno ravnanje porazno, saj generira vedno nove sume v nepoštenost delovanja in namesto k večanju ugleda pritrjuje poprejšnjim pomislekom – celo takrat, ko ti niso utemeljeni.«
Oteženi dostop do informacij javnega pomena in njihovo pridobivanje s pomočjo odločb informacijskega pooblaščenca ali sodišč nesporno zmanjšujeta motivacijo novinarjev po raziskovanju, izpostavlja Vezjak. »Tistih najbolj vztrajnih pa ne more ustaviti.«
Iz statistik informacijske pooblaščenke Mojce Prelesnik izhaja, da so zoper univerzo letos vodili en postopek, zoper občino dva, njena podjetja in zavodi pa so bili predmet skupaj kar 17 postopkov (molk organa, pritožbe, pojasnila).
Na univerzi nameravajo svojo javno podobo izboljšati s pomočjo zunanjega svetovalca, ki so ga novembra iskali z javnim razpisom, na katerega se je javila le agencija Dialog, ki je storitve pripravljena opraviti za 50.000 evrov. Dekani pa so na ponedeljkovem kolegiju obravnavali predlog rektorata, da bi bilo treba strateško pristopiti h gradnji ugleda in želene javne podobe Univerze v Mariboru in njenih članic. V ta namen bi ustvarili enotni denarni fond za zakup medijskega prostora, v katerem naj bi bilo prihodnje leto približno 260.000 evrov.
»Predvidevamo, da bi z omenjenim pristopom tako univerza kot njene članice pridobile na usklajeni in strateško načrtovani medijski pojavnosti in za vsak porabljen evro vsaj enkrat več medijskega prostora, kot ga imamo danes,« je zapisano v obravnavanem gradivu.
