Izlet v Vipavo, kjer snega in nizkih temperatur pravzaprav ne poznajo, je bil pisan na kožo našega izvidnika. »Z ženo, ki me je spremljala na poti v Vipavo, sva imela tudi srečo, saj o močni burji, ki je pihala še dan prej, ni bilo sledu,« je povedal Michael in dodal, da je bilo na soncu brez zimske bunde prav prijetno.
Na pot se je v soboto zjutraj odpravil z osebnim avtomobilom, saj bi z javim prevozom izgubil veliko časa. »Pred soboto, ko sva imela v načrtu izpeljati izlet v Vipavo, sem poklical v TIC in se pozanimal o možnosti izposoje koles,« je povedal Michael in dodal, da je že med petkovim pogovorom s simpatično sogovornico dobil kar nekaj zanimivih informacij o kraju, ki ga do zdaj še ni obiskal. Zato je prek spleta skušal dobiti vse informacije o deželi grozdja in vina ter milega podnebja. »Največ informacij v angleškem jeziku sem o Vipavi dobil na uradni spletni strani slovenia.info, nekaj več tudi na wikipediji. Bil sem navdušen nad pestrostjo tako zgodovinskih znamenitosti kot nad obljubljenim dogajanjem na vinskih poteh,« je razložil Michael. Prenočišče je sprva želel rezervirati nekaj kilometrov iz središča, saj z družino živi v Zalogu in ceni prednosti ruralnega okolja. »Na koncu je prevladala odločitev, da bi zaradi burje (v času rezervacije je še močno pihala, op. p.) morda raje prespala v centru, tako sem rezerviral apartma Thomas.«
S kolesom po Vipavi
Pot do Vipave je potekala brez težav. Ne nazadnje je dobro označena, zaradi avtoceste pa tudi ne tako daleč iz Ljubljane. »Brez težav sem našel TIC, kjer naju je sprejela simpatična Maja. Prav začutil si, kako iskreno se razveseli vsakega gosta, ki jih obišče. Poleg številih brošur z opisi kulturnih in zgodovinskih znamenitosti kraja sva dobila tudi podatek o najemu koles in zemljevid, kjer so predstavljene rute glede zahtevnosti trase,« je povedal Michael in odkrito priznal, da so bile prav vse prezahtevne glede na njuno kondicijsko pripravljenost. »Kljub temu da sva oba zelo aktivna, kolesarske kondicije žal nimava,« je povedal v bran. Da se v Vipavi zavedajo prednosti aktivnega oddiha za dan, dva ali več, pove podatek, da si lahko pred začetkom odkrivanja Vipave podatke o kolesarskih poteh prenesete na GPS, poti pa so tudi tematsko razdeljene. Tako se lahko s kolesom – priporočena je vožnja z gorskim kolesom – odpravite po vodni poti, se zapeljete v rojstni kraj slovenske himne, kondicijsko bolje pripravljeni se lahko odpravijo odkrivat nanoško planoto ali pa se, tako kot sta to storila naša izvidnika, enostavno popeljete po Vipavi. »Startala sva izpred TIC, od koder naju je Maja usmerila proti cerkvi sv. Štefana. Le od zunaj sva si ogledala Vinoteko Vipava z izbranimi vini Vipavske doline. Čeprav naju je Maja v TIC povabila, da se pridruživa eni od dveh skupin, ki sta popoldne že imeli dogovorjen vodeni ogled kleti z degustacijami, sva prijazno odklonila, saj se nisva želela vezati na uro,« je razložil izvidnik.
Ker je bil ravno čas kosila, sta prisluhnila Majinemu namigu in prikolesarila do gostilne Podfarovž poleg Lanthierijevega dvorca, ki ob enem od sedmih slikovitih izvirov reke Vipava ustvarja zanimivo kulinarično zgodbo. »Gostilna se ponaša s teraso nad izvirskim bazenom, z okusom pa je opremljen tudi interjer,« je povedal Michael in nadaljeval: »Postregel naju je izredno prijazen natakar, ki je odlično govoril angleško. Omenil je, da se ves čas trudijo gostom ponuditi sezonsko hrano, da so znani po postrvih in izbranem vinu. Ker se za ribo nisva odločila, nama je svetoval telečje ličnice, sedem ur kuhane na nizki temperaturi, nato pa postrežene v vinsko-balzamični omaki iz barbere v kombinaciji s timijanovim pirejem.« Vsekakor za Filipinca zelo zanimiva in na neki način tudi domača kombinacija, saj kot nam je dejal, tudi doma, na Filipinih, meso pogosto namakajo v kisu. »S tem ga ohranimo tudi za dan ali dva,« je povedal Michael in dodal, da je bila žena tudi zelo zadovoljna s postreženimi štruklji. Glede cene pa: »Rad jem dobro in mi ni težko odšteti nekaj več za to.«
V družbi kuharskega zvezdnika
Pot sta nadaljevala do mestnega pokopališča, kjer sta med drugim razstavljena staroegipčanska sarkofaga, z zanimivo cerkvico sv. Antona. »Kratek vzpon do Zemona je bil vreden truda, saj sva imela možnost spoznati znanega kuharskega mojstra Tomaža Kavčiča. Bil sem prijetno presenečen, ko naju je sprejel v svoji restavraciji. Kljub temu da je v soboto pričakoval nekaj več kot dvesto italijanskih gostov, je na kratko, ob naravnem soku, ki so nama ga pripravili, poklepetal z nama,« je o prijetnem vtisu, ki ga je Kavčič pustil pri izvidnikih, nadaljeval Michael.
Ker se je dan že pošteno nagibal proti večeru, sta se počasi vrnila v Vipavo in se zapeljala do apartmajev Thomas, kjer ju je pričakal dobro razpoloženi gostitelj. »Razkazal nama je apartma, nad opremo katerega sva bila navdušena. Pokazal nama je, kako delujejo aparati, in nama ponudil svoje znanje in informacije o kraju.« Po kratkem počitku sta se, tokrat peš, odpravila do 20 minut oddaljene kmetije oziroma vinarstva Avin. Življenjski cikel narave in z njo povezani običaji ponujajo številne prireditve vse leto tudi v Vipavi, kjer čas za vipavsko trgatev naznani začetek »b'ndime«. Ko se mošt spremeni v vino, je tu martinovo, ki na široko odpre vrata vinskih hramov s prireditvijo Vinski hrami Vipavske doline med martinovim in božičem. »Do Avina naju je usmerila Maja iz TIC, ki je povedala, da pozna vsakega vinarja in njegovo ponudbo v kraju. Tako lahko turistu oziroma gostu ponudi to, kar od kraja pričakuje,« je razložil Michael, ki je bil navdušen nad vzdušjem v restavraciji Avin. Treba je omeniti, da je v tem času tudi v Vipavi mogoče obiskati zimske osmice, po tradiciji, ki jo je sredi 18. stoletja odobrila vladarica Marija Terezija in še danes daje pridelovalcem vina možnost, da svojim gostom ponudijo priložnost, da ob dobri domači hrani in vinu pozabijo na vsakdanje skrbi. »Morda sem pogrešal znanje angleškega jezika natakarja, vendar sva se na koncu le razumela, ko sem želel naročiti kmečki krožnik z domačo klobaso in prilogo kislega zelja in repe. Hrana je cenovno zelo ugodna in okusna, morda je repa za moj okus preveč slana,« pove sogovornik, ki je družbi dobro razpoloženih večinoma italijanskih gostov tudi nazdravil z belo domačo kapljico.
Pešpot po prijetni večerji je bila zaradi teme nekoliko neprijetna in za izvidnika, vajena razsvetljenih ulic, precej nevarna. »Še sreča, da sva kolesi pustila pri apartmajih, morda pa bi bilo vseeno bolje, da bi šla z avtom. Vendar potem bi bil morda kozarček vina preveč,« je v smehu povedal Michael.
Naslednji dan sta dan začela z zajtrkom, ki sta si ga pripravila kar v apartmaju, saj sta si v bližnjem Mercatorju kupila vse potrebno. »Vipava je zelo majhno mesto in za ogled zadostuje že en dan. Med kolesarjenjem in sprehodom sva srečala prijetne ljudi, ki pa vseeno niso mogli skriti začudenega pogleda. Kot da tujce v svojem okolju redko vidijo,« je povedal Michael, ki se bo v Vipavo zagotovo še vrnil.
