Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
Poročilo o izvidnici mlade Brazilke v Rogatec je bilo zame pozitivno in negativno presenečenje. Najprej nekaj negativnega, in sicer potrditev splošne resnice, da prebivalci Slovenije vedno manj poznajo lastno državo, njene kraje, pokrajine in posebnosti. Celo Brazilkin mož »še nikoli ni slišal za Rogatec«, kaj šele njuni prijatelji in znanci. To ni le vprašanje poznavanja Rogatca, ampak večine slovenskih krajev. Nič ne pomagajo televizijske zabavne oddaje, saj je aktivnost njihovih učinkov zelo kratkotrajna in vodi v pozabljanje.
Tudi tam, kjer bi najmanj pričakoval nepoznavanje krajev, je bilo podobno. Denimo na avtobusni postaji, ki že s svojo podobo deluje kot prikazen v megli, so našo izvidnico usmerjali v Rogaško, saj jim je bil Rogatec očitno nekaj tujega. Pozneje se je izkazalo, da so bile tudi težave z vozovnico in voznim redom, saj niti vlak niti avtobus nista izvidnici omogočala normalne vrnitve v Ljubljano. Z javnim prevozom je v Sloveniji res nekaj hudo narobe in predstavlja eno največjih cokel turističnega razvoja.
Naslednja negativna točka je bil TIC v Rogatcu, kjer je izvidnica šele po lastni ugotovitvi odkrila, da so ga preselili v grad Strmol. Seveda je bila preselitev zapisana le v slovenskem jeziku in tudi na spletu ta sprememba ni bila objavljena. Vse drugo, kar je izvidnica doživela v Rogatcu, pa je bilo v glavnem pozitivno presenečenje.
Morda niti ne, saj so mi tudi osebno znana desetletna prizadevanja v tem kraju, ki so se v turističnem smislu začela razvijati ob muzeju na prostem. Ta še vedno velja za edini pravi muzej na prostem v Sloveniji. Njegova programska usmeritev in vsebinska kakovost sta seveda plod izrazitega strokovnega pristopa, ki je bil za vodilo lokalnim ljubiteljem. Torej šolski primer, da lahko le na tak način, z doslednim strokovnim vodstvom, ljubiteljske dejavnosti dosegajo določene uspehe – tudi v turizmu!
Na poti v Rogatec si je izvidnica najprej ogledala proizvodnjo v Steklarni Rogaška, potem pa se je z avtobusom odpravila do bližnjega Rogatca oziroma gostišča, kjer si je rezervirala tudi prenočišče. V gostišču je okusila nekaj lokalne kulinarične ponudbe. Pri tej je bolj razveseljivo dejstvo, da kar nekaj hrane oziroma živil pridelajo sami, preostala živila pa kupijo pri lokalnih pridelovalcih in rejcih.
Izvidnica je izbrala dnevno ponudbo, ki pa žal ni odražala značilnosti lokalne kulinarike. Tako je bila na jedilniku znamenita občeslovenska gobova juha, goska na puranji ladjici, jed, ki je še ena v nizu slovenskih kuharskih jezikovnih mojstrovin (poleg raznih steljic, posteljic idr.), tudi sladica je bila značilen primer nagovarjanja lokalnih gostov. Zato pa je bila izvidnica po prespani noči navdušena nad zajtrkom s hišnim kruhom, ki je bil sveže pečen.
Sposodila si je kolo in si začela ogledovati Rogatec. Cerkev je bila spet zaprta, kar sicer razumem glede na številne kraje v cerkvah, težko pa razumem, da ne znamo pomisliti o kakšni enostavni rešitvi, ki bi turistu omogočila ogled umetnostne ustvarjalnosti v notranjosti. O tem imamo navsezadnje odlične in finančno nezahtevne zglede tudi drugod po svetu.
Ni pa me presenetilo navdušenje izvidnice ob ogledu Muzeja na prostem Rogatec, saj poleg siceršnje urejenosti ta ustanova zelo zgledno skrbi za obiskovalce oziroma različne programe. Tudi rokodelske delavnice bi lahko našle v prihodnje mesto v tem zanje logičnem okolju. Vsekakor primernejšem kot v prostorih gradu Strmol. Navsezadnje se kaže spomniti starega pravila, da vsaka kulturna dediščina sodi v svoje primarno kulturno okolje.
Seveda je bila izvidnica navdušena nad prikazanimi rokodelskimi dejavnostmi, kar ponovno potrjuje, kaj potrebujemo v našem turizmu. Posebno še zaradi drobne pozornosti za obiskovalce, ki naredijo neki izdelek iz gline in jim ga potem, ko je posušen in pečen, pošljejo po pošti na njihov domači naslov. To je za gotovo edina taka zares inovativna ideja v vsej slovenski turistični ponudbi, a kaj, ko gre mimo raznih razpisanih nagrad.
Izvidnica se je ob slovesu od Rogatca okrepčala s kosilom, ki je bilo veliko bolj lokalno obarvano. Navsezadnje je bilo to že v času kolin ali fureža, ki ima v teh krajih svoje lokalne posebnosti. Še dobro, da se je krepko okrepčala, saj so jo čakala presenečenja z avtobusnim in vlakovnim prevozom. Presenečenj pravzaprav ni bilo, ker ni bilo niti avtobusa niti vlaka, pa še v Ljubljani ji niso prodali povratne vozovnice. Ne glede na to se bo izvidnica v Rogatec še vrnila, kar pomeni, da je spoznala veliko vsebin, ki jih njeni slovenski prijatelji in znanci ne poznajo.
Marjana Grčman, urednica TV-oddaje Na lepše, TV Slovenija
Rogatec je ena boljših turističnih zgodb, ki zadevajo tematiko muzejev na prostem. Tu muzeji resnično živijo v nasprotju s številnimi drugimi kraji po Sloveniji, pa še cena je več kot odlična. Očitno pa njihova prepoznavnost med širšo javnostjo ni tako zelo samoumevna kot pri nas, turističnih delavcih. Naša izvidnica je na ta račun videla še Steklarno Rogaška, kar je tudi dobra turistična izkušnja.
Najbrž se že ponavljam, toda zaprti TIC in premalo informacij, kje se ga sploh najde, je navadna površnost, da ne rečem ignoranca do gosta. Takšnim občinam težko verjamem, da imajo s turizmom resne namene. Da se na TIC naleti bolj kot ne po naključju, pa brez komentarja. Spoštovani predstavniki občine, vaš problem je, ker o turizmu ne razmišljate skozi potrebe gosta, ampak skozi svoje lokalne oči. To je narobe, zaradi tega iz turizma v občinsko blagajno ne iztržite tistega, kar bi lahko. Turista je pač treba jasno in nedvoumno usmeriti na točke, kamor želite, da gre, in kjer se bo iz njegovega obiska tudi največ iztržilo. Vzemite si za primer dobro naoljen stroj delovanja Postojnske jame in njihovo sistemsko obvladovanje množičnega turizma, v zadnjem času pa vse bolj tudi butičnih produktov.
Všeč mi je večerno druženje Brazilke z domačini v baru blizu hrvaške meje. Turizem je vendar iskanje lokalnega! Pohvala za žive rokodelske delavnice na gradu Strmolj in tudi za sveže pečen kruh – tako malo je treba, da s hrano zapeljemo goste, mar ne?
Primož Žižek,direktor podjetja E-laborat
Spletni nastop Rogatca je poln presenečenj. Najprej, za kar posebej čestitam vsem ustvarjalcem in snovalcem portala, je tukaj spletno mesto Lodn, kjer je predstavljena dediščina v obliki izdelkov. Ampak to še ni vse, verjetno gre za daleč najboljšo spletno trgovino med vsemi turističnimi kraji pri nas. Ni naključje, da gre za projekt muzeja na prostem, ki ga skupno upravljata istoimenski zavod in zavod za turizem, saj so vsebine avtentične, spletna trgovina pa je v slovenskem prostoru presežek. Tudi sicer je strategija destinacije Rogatec zanimiva. Redka je občina, ki turistične vsebine postavi na vrhnjo domeno. Vendar me na drugi strani diapozona spletne izkušnje nekaj vendarle bega. Kako je mogoče, da turistični destinaciji s tako odlično zastavljeno spletno trgovino in kakovostno zasnovanimi vsebinami, kar lahko prevedemo v skrb za turista, manjkajo nočitve? Upam, da odgovornim uspe ta infrastrukturni manko odpraviti. Seveda se da spletni nastop izboljšati, denimo s pripisi k fotografijam in uvodniki k videoprispevkom. Čestitke tudi za flickr in soliden facebook nastop. Agitiranje za referendum ali proti njemu pa na turistično spletno mesto ne sodi. Končna ocena: z malo več poslovno-prodajne naravnanosti in upoštevanjem najnovejših smernic pričakovanj uporabnikov bi spletni nastop Rogatca sodil med nekaj najbolj povednih in za turizem koristnih spletnih nastopov.
Vito Avguštin, Dnevnik
Da javni prevoz v Sloveniji ne deluje prav dobro, je jasno že nekaj časa, da pa prodajalka vozovnic na glavni avtobusni postaji v našem glavnem mestu ne ve, da obstaja kraj Rogatec, in da ji mora Brazilka razložiti, da do tja vozi avtobus, pa ni smešno, ampak škandal. Tisti zaplet s povratno vozovnico je sploh posebna zgodba. Groza! V bistvu je najšibkejši člen Rogatca ljubljanska glavna avtobusna oziroma železniška postaja.
Vse drugo je bilo tako, kot mora biti. Predvsem všeč mi je bil stavek Lavrenčičeve, ko je rekla: »»Veste, najbolj sem si zapomnila, da so vsi, s katerimi smo se pogovarjali, pripovedovali o svojem kraju z nekim posebnim občutkom, s ponosom. Ponosni so na svoj kraj, zgodovino in vse, kar je povezano z njim. Zato so tako prepričljivi, zato so tako zanimivi in zato komaj čakam, da jih spet obiščem.«
Gospa sploh ni opazila, da so TIC premestili, ampak je menila, da sta kar dva. Ker očitno tisti, ki delajo na področju kulturne dediščine in turizma, sodelujejo. Ker poznajo svoj kraj, ker poznajo zgodbe in zgodovino. Ker vedo, kaj vse lahko ponudijo, in ker jih to, kar delajo, zanima. Vse prevečkrat smo namreč z izvidnicami naleteli na kraje, kjer so imeli izjemne kulturne, zgodovinske, naravne znamenitosti, pa ali niso niti vedeli, kaj imajo, ali pa se jim je ob pomanjkanju samozavesti zdelo, da vse to pač ni zanimivo za turiste. V domala vsakem slovenskem kraju se najde kakšen konj in konje imajo številni kraji tudi na reklamnih fotografijah, ko pa si nekdo zaželi uro ali dve jahanja, nastane problem. A ne v Rogatcu.
Turisti se odločijo, da obiščejo neki kraj, ker želijo videti nekaj novega, zanimivega, lepega in posebnega. Ko pridejo na obisk, je zato pomembno, da jim znajo gostitelji povedati, kaj je to, kar je v njihovem kraju zanimivo in vredno ogleda, potem pa jim morajo tudi vse to na ustrezen način predstaviti. To, da so nekje mesili in pekli kruh, izdelali skodelico ali pletli s šibami, jih je obogatilo z novim znanjem in pustilo prijeten spomin. Prepričan sem, da bodo zato kmalu rešene tudi tiste drobne nerodnosti, kot je napis na vratih TIC in na spletni strani o selitvi TIC zgolj v slovenščini.
Mimogrede: zdaj je jasno, zakaj v boljših hotelih ob rezervaciji vprašajo, kako boste prišli. Če bi Brazilko na dan prihoda kdo namreč pričakal na postaji in jo odpeljal neznatna dva kilometra do hotela, kar bi gostitelje stalo skoraj nič, in če bi se samo deset odstotkov tistih, ki bi jim to Brazilka pozneje navdušeno povedala, odločilo, da obiščejo omenjeni hotel, bi bil ta vljudnostni prevoz, ta naložba, stokrat poplačan.
