Mimoidoči v krožnem križišču v mali občini so le pasli firbce. Ko jih je ujela kamera in potem še mikrofon, češ ali poznajo ministra nekaj metrov stran, so se vsi nasmihali in zmajevali z glavo. To je drža do oblasti. Ljudstvo se ji smeji in nima pojma, komu se smeji. Zdajšnja ministrska garnitura ima v svojih vrstah člane, ki jih ne zna našteti niti en mimoidoči. Najverjetneje tudi župan občine, ki je bogatejša za krožno krožišče, ne. No, vprašanje je, ali je minister vedel kakšen dan prej, kako je ime županu.
Skratka, nič novega. Drugi nas ne brigajo. Vse do trenutka, ko nam z ekranov sporočijo, da ga nekateri bogato serjejo. Beri: zapravljajo naš denar. Zelo priljubljen šport televizijcev. Na zaslon zmetati neverjetne številke. Zdaj so bili na tnalu vsi, ki so državo predstavljali v tujini in se tja niso odpeljali z avtobusom in niso spali v hostlih. Fasal jih je predsednik vlade Miro Cerar, ki bi lahko veslal čez Atlantik in tam spal v indijanskem šotoru. Prejšnja premierka pa je nasploh pregrešno drago spala v Parizu, kjer se vsi obnašajo, kot da doma ne šparamo. Saj veste, če nimamo za medicinske sestre, zakaj bi imeli za politike. In še huje, za kakšen nebodigatreba urad.
Na primer statistični urad, ki je voditelja debate Mirka Mayerja zbodel direktno v oko. Kako je mogoče, da potrošijo dvesto tisočakov, pa ne ustvarijo nobene dodane vrednosti. Ta mantra nam gre že na živce. Če ne ustvarjaš, crkni. Če ne delaš z rokami, propadi. Genovefa Ružič, generalna direktorica, jo je kar dobro odnesla pred razjarjenim voditeljem. Resda gledalci še vedno nimamo pojma, zakaj se vsi uradniki furajo na različne konce po svetu, če lahko podatke dobijo z enim klikom. Ampak to je pač preveč banalno razumevanje tega sveta. Oziroma popolnoma v skladu s stanjem duha v tej deželi. Tujine ne potrebujemo. Tudi stikov ne. Drugi nas itak samo nategujejo, ker smo majhni, nepomembni in nasploh pozabljeni od vseh.
Ja, tukaj je mnogo prepričanih, da lahko Slovenija živi kot osamljeni otok brez čolnov in mostov. Bodeča žica na hrvaški meji je začetek. Zgražanje nad potnimi stroški, prenočevanji in reprezentančnimi izdatki nadaljevanje. Referendum čez dober teden pa konec. Izmislijo si ga res lahko samo tisti, ki še niso pokukali čez Karavanke. Če pa so se že prebili na tuje ozemlje, so si zatisnili oči in ušesa pred drugačnostjo. V monokulturah za drugačne ni prostora…
