Raj za kamere. Skoraj preveč zgodb naenkrat, saj je nenapisano pravilo, da vsaka dobra zgodba po enem tednu ugasne. Nekatere zdaj ugasnejo še prej. Ni prostora. Ni več pravega zanimanja. In na vse se navadimo. Vse je normalno. V tem pa je trik televizije. Še tako grozne stvari postanejo sprejemljive. Ali pa vsaj atraktivne za kamere. Pri vsej tej kopici zunajserijskih zgodb, preobilici podob in besed je treba vprašanje postaviti na glavo. Kaj pa manjka? Kaj v vsej zgoščenosti informacij pogrešamo? Česa simptomatično ni bilo na ekranih?
Jasno, da iz Pariza ne moremo dobiti selfijev teroristov. Nekako pa je čudno, da so bili posnetki napadov tako skopi. Trije zvoki detonacij, nekaj kričanja, nekaj posnetkov s koncerta v nasprotni smeri, zavijanje siren in posnetki reševalnih vozil. Kaj je manjkalo? Recimo posnetki nadzornih kamer. Težko verjamemo, da osrednji stadion v Parizu ni popolnoma video nadzorovan. Z vso okolico, jasno. Enako velja za restavracije in koncertno dvorano. In tudi posnetkov akcije specialcev ni nikjer. So se izgubili? Je embargo javnega publiciranja? Skratka, takrat, ko ni slike, posnetka nečesa, kar bi moralo biti, se začnejo spletati teorije zarote. Kaj pa, če je resnica malo drugačna? Namreč, tisti nepoškodovani potni list ob razstreljenem napadalcu tja ne paše. Pa četudi je ponarejen. Pade iz kadra. Štrli ven. Tako kot bode v oči kopica detajlov na posnetkih mitičnega enajstega septembra. Na katerih mnogi dokazujejo, da se nobeno letalo ni zaletelo v dvojčka in še manj v Pentagon.
Nadaljnji manko se imenuje Janez Janša. Kot da je izparel. Nenadoma ga ni več na nobeni sliki. Ne daje nobenih bombastičnih izjav. Molk je lahko čisto taktičen. Takrat, ko Janez molči, podpora njegovi stranki raste. Ali pa se Janez intenzivno pripravlja na start nove televizije. Tam bo imel veliko časa in prostora. Vse pa bo odvisno od starta. Prvih dni. Tako kot v vojni se tudi na medijskem polju bitke dobivajo na začetkih. S presenečenji. Blitzkriegi.
Tudi Karl Erjavec se je izgubil. Logično. Saj v teh resnih časih, polnih tragedij, pač nima kaj povedati. Domislice in šale bi ga pokopale. Izjave so na neki način pokopale tudi nikoli potrjenega šefa UKC Andreja Baričiča. Zdaj ko je odstopil, smo pričakovali, da si bo dal duška. Da bo povedal vse, kar mu leži na duši. Pokazal na vse, ki so mu preprečili imenovanje. Ampak nič od tega. Tišina.
Tišina je značilna za nogometnega vratarja Samirja Handanovića. Že lep čas ne daje izjav, zdaj se je tudi brez slovesa in besed poslovil od reprezentance. Zato pa absolutno preveč govori Srečko Katanec. In nam daje vedeti, da nimamo pojma o nogometu. Oziroma da smo dvakrat gledali drugo tekmo kot on…
