Da je javni televizijski servis izgubil kompas in uravnoteženje pripeljal do absurda, tako da se čas izpostavljenosti javnosti meri v sekundah vsem stranem, ki mislijo, da imajo kaj povedati o čemerkoli, smo še nekako sprejeli. Ali da posnetku prireditve, na kateri je slišati partizansko pesem, sledi posnetek oddaje o povojnih pobojih. Ali da je treba po prispevku o boju za človekove pravice enako pozornost nameniti tistim, ki bi te pravice odvzeli. V histeriji uravnoteževanja se RTV boji še lastne sence. Tako je brez oddaje začasno ostala Manca Košir. Ja, Manca Košir, ki je svojo oddajo na RTV dobila prav zaradi svoje prepoznavnosti in nikoli skritih stališč do kateregakoli vprašanja, ki se je dotikalo družbe kot celote. Tako so njeno oddajo napovedovali sredi septembra: V večernih pogovorih bo gostiteljica Manca Košir z gostoma pletla niti življenja o stvareh, ki nas bistveno določajo – družina, ljubezen, smrt, strahovi, upanje, zdravje, bolezen… S svojo odločnostjo, ljubeznijo do sočloveka, duhovno naravo in odprtostjo bo razpirala občutljive teme v družbi, se dotikala tabujev in stereotipov, o njih govorila sproščeno ter z gledalci delila svoje dolgoletne izkušnje in spoznanja o bivanjski modrosti.
Napovedovali so jo torej kot zvezdo, kot TV-osebnost, kot ikono. In napovedovali so zabavno – kolikor je glede na teme, ki jih odpira, pač lahko zabavna – oddajo. Zabavnih oddaj načeloma ni treba uravnotežiti, kot tudi ni nobene potrebe, da uravnotežijo njihove voditelje. A to, da se je Manca Košir s sodelovanjem na predstavitvi programa kulturnega festivala Čas je ZA aktivno vključila v kampanjo, je bilo preveč, s stališčem okuženo TV-osebnost – osebnost, ne novinarko – je bilo treba umakniti, sklicujoč se pri tem na poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija. In po istem ključu – delajmo paniko, saj ne more škoditi – so zamrznili še Pavleta Ravnohriba, ker je posodil svoj glas kampanji Za otroke gre. Kampanje ni podprl (pa čeprav je večina implicitno sklepala, da jo je), le posodil ji je svoj glas, kot glasovno orodje za številne reklame posojajo vsi tisti, ki to svoje orodje obvladajo. Ker je bolestno uravnoteženje mantra javnega servisa, so gospodu prepovedali branje vprašanj z listka v otroškem kvizu Male sive celice. In medtem ko so na RTV spregledali grde namene Mance Košir in Pavleta Ravnohriba in pravočasno preprečili napad na novinarsko etiko, brez težav prenašajo referendumsko kampanjo nasprotnikov zakona, ki jo je SDS zakamuflirala kot sejo komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti državnega zbora, ki naj bi razpravljala o materinstvu in očetovstvu kot ustavno varovanih vrednotah.
A roko na srce je treba priznati, da je RTV vse bolj ogledalo družbe, ki se spreminja v družbo »ampak« kot temelj uravnoteženja. Saj razumemo begunce, ki bežijo pred vojno, ampak preveč jih je. Saj smo za odprte meje, ampak saj razumete, bodeča žica je potrebna za našo varnost. Vemo, da so muslimani polnopravni člani naše družbe, ampak saj veste, terorizem je tako generično njihov. Mi smo zagovorniki človekovih pravic, ampak saj veste, enake pravice za istospolne niso temeljna človekova pravica...
Referendum 20. decembra bo morda zadnja izmera razkoraka med deklarativnim zavzemanjem za pravice vseh in aktivno volilno (referendumsko) udeležbo. Jasno je že, da je desnica poenotena okoli vprašanja in »volilno« organizirana, da bo torej tabor »proti« v nedeljo po maši, kjer bodo kot vojska pred napadom še zadnjič slišali s prižnice, da sta ogrožena družba in narod, da je loputa v pekel odprta, pot do tja pa tlakovana s pravicami istospolnih, oddal svoj glas na volišču. Precej verjetno je tudi, da bodo nasprotniki zakona – ta menda briše spol (karkoli naj bi že to pomenilo), v šolske programe vnaša indoktrinacijo otrok s teorijo spolov (karkoli naj bi že to pomenilo) in bo odprl vrata trgovini z otroki (domišljija je huda reč) – dosegli kvorum okoli 340.000 glasov proti. S tega stališča so nasprotniki zakona – v športnem žargonu – opravili odlične priprave. Če smo svobodomiselni ljudje s srcem tako pri stvari kot konservativni nasprotniki, če je naše prepričanje, da je človekova pravica univerzalna ne glede na spolno usmerjenost, tako močno kot njihovo prepričanje, da sta s pravicami istospolnih ogrožena družba in narod, bo treba na volišče.
Ne bojte se, da bo državo in družbo vzel hudič. Bojte se tistih, ki vam govorijo, da se morate bati za državo in družbo. V športnem žargonu: nasprotnika bo treba premagati na igrišču. Upanje, da bo sodnik razveljavil tekmo, ker bo imel nasprotnik na igrišču premalo igralcev, je prazno in nevarno.
