Država ima v lasti skoraj deset tisoč stavb, od katerih je kar šestina praznih. To vsaj na prvi pogled pomeni, da čez palec ocenjeno okoli pol milijarde evrov vredno premoženje leži kot mrtev kapital. Skoraj 300.000 kvadratnih metrov prostorov propada in izgublja vrednost, namesto da bi državi prinašali dobičke ali vsaj posredne koristi. Kajti zgolj ožji vladni organi za svoje delovanje najemajo okoli 178.000 kvadratnih metrov površin in zanje plačujejo približno dva milijona evrov mesečno. To znese 24 milijonov evrov letno, torej približno tretjino denarja, ki ga za boljše plače, opremo in nove zaposlitve zahtevajo še vedno stavkajoči policisti.
Med nezasedenimi nepremičninami je po podatkih ministrstva za javno upravo, največ stanovanj: 738 od skupno 4133 stanovanj v lasti države je praznih, sledijo javno-upravne stavbe (385 od skupno 2965) in vojaški objekti (113 od skupno 282). Nezasedene nepremičnine upravlja 82 različnih javnih ustanov, med katerimi bode v oči veliko število centrov za socialno delo, bolnišnic, domov za ostarele, tudi muzejev, skratka institucij, ki niso »poklicane« za upravljanje nepremičnin. In to je tudi del problema.
»Naša naloga je reševanje socialnih stisk in drugih vprašanj ranljivih skupin prebivalstva in ne upravljanje, posredovanje in prodaja nepremičnin. Saj niti pravnika, ki bi bil usposobljen za te postopke, nimamo,« pripovedujejo na enem od centrov za socialno delo, kjer pa niso želeli biti imenovani. A to v njihovem primeru niti ni glavna težava. Že pred časom so ugotovili, da s starim objektom po selitvi v večje prostore nimajo več kaj početi, hkrati pa imajo z njim zgolj stroške zaradi kurjave in položnic za elektriko. Zato so ga želeli prepustiti ministrstvu za delo, ki pa se do danes ni zganilo. Še več. Center menda tudi nikomur drugemu ne more ponuditi nepremičnin ne v prodajo ne v tržni najem, saj uradnega sklepa, da je njihov upravljalec, sploh nima. »V naših bilancah imamo zdaj to nepremičnino, vi in drugi me sprašujejo, zakaj je koristneje ne uporabimo ali prodamo, jaz pa imam povsem zvezane roke, dokler se ministrstvo za delo ne odloči vsaj, kdo jo uradno upravlja,« pripoveduje direktor centra. Na ministrstvu za delo medtem neizprosno vztrajajo: upravljalci prosto razpolagajo z nepremičninami in morajo tudi sami prodati nepremičnine, ki jih ne potrebujejo. No, resnica je nekje vmes: kot pravijo na kulturnem ministrstvu, je postopek spremembe upravljalca povsem preprost, če se le novi in stari upravljalec o prenosu strinjata.
Takšnih nepremičnin, ki jih nihče ne mara in zato kot nebodigatreba obtičijo pri nesrečnih institucijah, je očitno še kar nekaj. Med njimi je recimo 16 dotrajanih stanovanj in drugih nepremičnin v upravljanju novogoriške bolnišnice, od katerih jih je kar enajst že vse od leta 1997 praznih. Kljub temu bolnišnica šele letos pripravlja načrt, kaj storiti z zdaj že skoraj ničvrednimi nepremičninami (vrednost večine ne presega tri tisočake). Od leta 2007, ko je Center za usposabljanje, delo in varstvo Dobrna preselil svojo dejavnost v novogradnjo, sameva tudi graščina Novi grad. »To je premoženje, ki ga nočemo niti imeti niti se z njim ukvarjati, pa naj gre za vzdrževanje ali prodajo,« je medtem neuradno slišati iz ene od bolnišnic. »Naše poslanstvo je reševanje človeških življenj. Hkrati pa niti na vladi ne vedo, kaj bi s temi nepremičninami. Imamo občutek, da se jim vse skupaj malo fučka,« poudarjajo.
Nihče noče biti graščak
Da imajo kar prav, kaže zgodba Socialno varstvenega zavoda Hrastovec, ki jo pripoveduje direktorica Mateja Raduha. Zavod ima 20 zemljišč, s katerimi nima kaj početi. Čeprav je že pred tremi leti zaprosil za njihov prenos na sklad kmetijskih zemljišč, do danes niso dosegli ničesar. Že od leta 2004 je zaradi selitve varovancev v primernejše prostore prazen tudi njihov grad Cmurek, a ga niti ministrstvo za delo niti ministrstvo za kulturo ne želita prevzeti.
Objekte, s katerimi javne ustanove nimajo kaj početi, nekateri upravitelji še pred začetkom propadanja ponudijo v najem oziroma prodajo zasebnemu trgu, drugi to storijo kasneje. A tudi trg ne pogoltne vsega. Za grad Cmurek doslej ni bilo zanimanja, od sedmih praznih stanovanj, s katerimi niso imeli kaj početi, pa je zavodu po besedah Raduhove leta 2010 uspelo prodati le eno. Istega leta je Zgodovinski arhiv Ljubljana zagnal niz neuspešnih poskusov prodaje Nunske kašče v Škofji Loki, ki ne ustreza zahtevanim arhivskim standardom. Hkrati iščejo morebitnega drugega javnega upravitelja nepremičnine. »Naš interes je predvsem, da nismo več upravitelji objekta, ki je za nas neuporaben in nam je zgolj v breme. Objekt seveda počasi propada, zato je nujno pospešiti aktivnosti za njegovo prodajo ali prenos na upravitelja, ki ga bo lahko koristno uporabljal za svojo dejavnost,« so opozorili.
Med tržno nezanimive objekte se še posebej radi uvrščajo gradovi, kar dobro vedo na kulturnem ministrstvu, saj so jih brezuspešno prodajali leta. Pri tem za neuspeh ni bila toliko odločilna prodajna cena, ki se je vrtela okoli nekaj sto tisoč evrov, kot predvsem visoki stroški prenove in vzdrževanja zaradi posebnega varstvenega režima gradov, njihove energetske potratnosti, naravnih materialov... In večina od 38 graščinskih kompleksov, kolikor jih upravlja ministrstvo, je še kako potrebna prenove. Gradove so po pojasnilih ministrstva že dobili v slabem stanju, dolgotrajni denacionalizacijski postopki in (nedovoljeno) bivanje uporabnikov v njih pa so razmere na posamičnih lokacijah še poslabšali. Zdaj so se prenove gradov Borl, Viltuš, Šrajbarski turn, Gradac, stari in novi grad Negova, Pišeče, Snežnik ... lotili sami, prve med njimi pa nameravajo v najem ponuditi že prihodnje leto.
Selitve in nezanimanje
Nekaj državnih nepremičnin ostane praznih tudi z vsakokratno reorganizacijo in selitvami javnega aparata, zadnja leta pa še posebej zaradi zmanjševanja njegovega obsega. Varčevalno ukinjanje policijskih postaj po manjših krajih in zmanjševanje števila policistov nasploh je po pojasnilih notranjega ministrstva botrovalo njihovemu fondu 243 praznih stavb in stanovanj po državi. Podobno je velik nepremičninski pretres povzročilo tudi preoblikovanje slovenskega naborniškega sistema v bistveno manjšo poklicno vojsko, ki je za seboj pustilo ogromno praznih vojaških objektov, s katerimi se otepajo na obrambnem ministrstvu.
Zavod za zaposlovanje se je medtem iz petih svojih izpostav po Sloveniji izselil, ker so bili prostori premajhni, neuporabni in predvsem neprimerni za dejavnost zavoda. V državni lasti so namreč že več kot 30 let in ne zagotavljajo minimalnih pogojev, pod katerimi bi lahko uporabnikom zavoda nudili sodobne storitve, so pojasnili in dodali, da jih bodo v naslednjih dveh letih prodali. Medtem so v teh krajih prostore za svoje delovanje že najeli, skupno pa za dobrih 10.000 kvadratnih metrov vseh najetih površin plačujejo slabih 60 tisočakov mesečno.
Samevajo celo povsem vzorno in redno vzdrževane državne stavbe. Ministrstvo za izobraževanje ima prazno lepo ohranjeno 150 let staro vilo tik ob predoru pod Ljubljanskim gradom na Karlovški 3, v kateri sicer živita dva manjša solastnika. Dober streljaj od ene najprepoznavnejših blejskih vil – vile Bled – stoji že od preloma tisočletja dalje zapuščena, a še vedno dobro ohranjena Pristava. Takrat se je zaradi nesoglasij okoli brezplačnega najema oziroma prenosa te sicer okoli dva milijona evrov vredne nepremičnine v last zasebne fundacije akademskega slikarja Jožeta Ciuhe slednja izselila. Vlada vse odtlej ne najde novega najemnika, razlog pa trenutni upravljalec – generalni sekretariat vlade – vidi v velikosti in visokih stroških za najnujnejšo adaptacijo tega pomožnega objekta, ki je bil v osnovi namenjen nastanitvi osebja vile. Zdaj poskušajo objekt na odcepu ceste za Bohinj tudi prodati.
S svojevrstnim problemom pa se soočajo na ministrstvu za delo. Oni so tisti, ki prevzemajo nepremičnine pokojnih prejemnikov socialne pomoči, da bi si iz njih poplačali nakazane socialne transferje. A so nekatere zapuščene in neprimerne tako za bivanje kot za obnovo. V drugih še vedno živijo solastniki oziroma svojci pokojnega. Prav ti so skupaj s sorodniki in sosedi tisti, ki sicer ponavadi odkupijo nepremičnino oziroma državni delež v njej. Letos je bilo takšnih prodaj 13. Ostale stanovanjske objekte ministrstvo ponudi javnim zavodom v svojem resorju, nato drugim ministrstvom, nazadnje pa društvom, ki jih ministrstvo financira.
Neurejene evidence
Ima pa država v lasti nepremičnine, ki bi jih morda celo kdo kupil, če bi bile urejene njihove zemljiškoknjižne evidence. Država je v preteklosti urejanje te dokumentacije povsem zanemarila, zato kot lastnika državnega premoženja še vedno najdemo celo institucije iz časov nekdanje Jugoslavije. Da 24 objektov še vedno upravlja carinska uprava, 96 pa davčna, čeprav sta se organa že pred več kot letom dni združila v novonastalo finančno upravo in torej posamično ne obstajata več, zato tako rekoč sploh ni omembe vredno.
Delno so za neurejene papirje krivi tudi denacionalizacijski postopki in zapletena lastniška razmerja, ki so se ob odrivanju problemov na stran, s prehajanjem lastništva in vse daljšimi dednimi verigami le še bolj zapletala. Agencija RS za okolje ima recimo na novomeškem Glavnem trgu v lasti del stavbe, za katero že dolga leta teče sodni postopek urejanja etažne lastnine, prostori pa medtem že od leta 2000 samevajo. Takrat jih je agencija nehala uporabljati, toda do ureditve evidenc jih ne more prodati. »Celotna stavba je zaradi neurejenih lastniških razmerij v slabem stanju,« so dodali.
Prav dolgoletno zanemarjanje oziroma dotrajanost stavb sta dva bistvena razloga, da so prazne celo državne nepremičnine, ki bi jih javne ustanove sicer še kako potrebovale. Tako je s številnimi državnimi stanovanji. Zaradi nujnosti prenove in pomanjkanja denarja zanjo ima UKC Ljubljana kljub prostorski stiski (delno) prazne kar štiri stavbe: del ljubljanske mestne otroške bolnišnice v Ulici stare pravde, del stare pediatrične klinike, nekdanji zavod za varstvo pri delu in nekdanji kirurški blok v bolnišnici Petra Držaja v Šiški. Zaradi potreb po obnovi ostajata prazna tudi del stavbe fakultete za socialno delo in stavba ljubljanske univerze na Aškerčevi cesti, ki sta sicer namenjeni filozofski fakulteti.
Brezbrižnost ministrstva za izobraževanje je do neuporabnosti zmaličila staro ekonomsko šolo v samem središču Murske Sobote, ki ji glede na povsem sveže napovedi tamkajšnjih lokalnih oblasti niti prenova ne more več pomagati in ji zdaj grozi rušenje. Na ministrstvu podobno prav nič ne ukrenejo niti z nekdanjim mariborskim dijaškim domom 26. junij, čeprav je vlada sklep o njegovi ukinitvi podpisala že leta 2005. Že od leta 2007 so prazni tudi poslovni prostori v Brežicah, ki jih zdaj upravlja finančna uprava, a bo morala pred njihovo prodajo urediti vpis v zemljiško knjigo.
Pomanjkanje povpraševanja na trgu ter dolgotrajni denacionalizacijski, zemljiškoknjižni in drugi postopki so marsikateremu organu dober izgovor za zanemarjanje nepremičnin. Kajti ne tako redki primeri kažejo, da je mogoče izkoristiti tudi nepremičnine v takšnih nezavidljivih okoliščinah. Ministrstvo za izobraževanje ima v Ljubljani recimo dvoje praznih zemljišč, ker želi na njih graditi. A medtem ko bodo zemljišča, na katerih bo stal center znanosti, do zasaditve prve lopate očitno samevala, ministrstvo območje, na katerem je predvidena nova nacionalna univerzitetna knjižnica NUK II, oddaja v najem za parkirišče. Podobno parkiranju služi zemljišče za izgradnjo nove sodne palače v središču Ljubljane, ki ga pravosodno ministrstvo delno oddaja pravosodnim organom, delno pa upravljalcu parkirišča. Medtem ko zanje ureja zemljiškoknjižne evidence, v najem oddaja tudi poslovne prostore v Novi Gorici.
Povsem razumljivo je, da za vse nepremičnine takšnega interesa ni. Toda obstajajo celo primeri jasno, glasno in večkrat izraženega javnega interesa, ki so jih nazadnje pokopali različni, a v osnovi na uradniškem brezbrižju utemeljeni vzroki. Tako je bilo z nekdanjim zavodom Matevža Langusa v Kamni Gorici, za katerega se je že pred desetletjem našla iniciativa, ki je želela nepremičnine odkupiti in jih preurediti v kulturno-izobraževalni center. Ob prepirih med iniciativo in radovljiško občino je nekdanji zavod do danes ostal v rokah ministrstva za izobraževanje, iz njegovih žlebov pa naj bi že poganjala drevesa.
Kotlovnica, kapela, avla ...
So se pa v statistiki nezasedenih nepremičnin, ki smo jo dobili od ministrstva za javno upravo, pojavile tudi nepremičnine, ki vanjo ne sodijo. V številnih ustanovah se jim tako ni niti sanjalo, katere njihove nepremičnine naj bi bile prazne. »Mi imamo prostora premalo, ne preveč,« so kot po tekočem traku odgovarjali na naša vprašanja predvsem v socialnovarstvenih ustanovah. Tudi v Domu Nine Pokorn Grmovje za varstvo oseb z duševnimi boleznimi. Kot se je izkazalo po temeljitejšem pregledu, povsem pravilno, saj sta se v evidenci znašli njihova kotlovnica na lesno biomaso in grajska kapela, ki služi za duhovno oskrbo njihovih stanovalcev in kot mrliška vežica.
Približno 20 kvadratnih metrov naj bi imel praznih tudi lendavski center za socialno delo, a gre za avlo, skupni prostor, ki je pravzaprav čakalnica za obiskovalce centra, kjer jim je na voljo tudi promocijski informativni material. SNG Maribor naj bi imel nezasedene tri nepremičnine, ki pa so v resnici garaže, ki jih zaposleni redno uporabljajo. »Resnično bi bil že čas, da se uredijo verodostojne evidence o nepremičnem premoženju države,« zmajuje z glavo direktor Doma Nine Pokorn Grmovje Tomaž Lenart in opozarja, da škripajo tudi evidence o zemljiščih. Njihov dom jih je že leta 2002 prenesel na sklad kmetijskih zemljišč, a so tudi po 13 letih v zemljiški knjigi parcele še vedno pisane na njihov zavod.
Povsem druge vrste težav s statistiko pa ima direkcija za infrastrukturo. Ta v njej najbrž nikoli ne bo dosegla »čiste« bilance, saj že v osnovi kupuje le prazne stavbe, ki so namenjene izključno rušenju. Stojijo namreč na zemljiščih, ki jih direkcija potrebuje za gradnjo oziroma prenovo prometne in železniške infrastrukture.
V slovenjgraški bolnišnici je »prazen« samo novi urgentni center, ker čaka na začetek delovanja. Ker še ni v celoti zaživel medicinsko-tehnološki park, ima del nepremičnin praznih tudi bolnišnica Golnik. Splošna bolnišnica Trbovlje se je na seznamu tistih z nezasedenimi nepremičninami znašla zaradi praznega stanovanja za deficitarne poklice, ker je en uslužbenec ravno odšel, novega pa še niso zaposlili. Nekaj stanovanj in drugih nepremičnin, ki jih je kot prazne zajela septembrska statistika, pa so javne ustanove že zapolnile, prodale ali oddale novim najemnikom oziroma upraviteljem ali pa nameravajo te postopke zaključiti v kratkem. Tako je recimo s stanovanji finančnega ministrstva, praznimi nepremičninami ministrstva za zdravje in finančne uprave, uprava Triglavskega narodnega parka je v tem času v Bohinju že odprla informacijsko središče...
Da država pusti propadati kar polmilijardno premoženje, torej ne drži povsem. Določen delež nepremičnin bo vedno »občasno prazen« zaradi menjav najemnikov in dejavnosti, nad določenim številom nepremičnin pa visi prekletstvo tržne nezanimivosti oziroma nezanimivosti lokacije. Toda analiza kaže tudi, da je državi vse prevečkrat malo mar, kaj se dogaja z njenimi nepremičninami. Ne, država se ni izkazala kot najboljši gospodar zaupanega ji nepremičnega premoženja slovenske družbe.
Infografiko s statističnim presekom praznih državnh nepremičnin objavljamo na zadnji strani.
