Steklina je smrtno nevarna bolezen, ki se z okužene živali lahko prenese na ljudi. Zato prisotnost virusa stekline pri živalih predstavlja stalno nevarnost tudi za ljudi, opozarjajo na nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ). Izpostavljajo, da za zdravljenje stekline ni vzročnega zdravila, zato so vsa prizadevanja usmerjena v preprečevanje. K učinkovitemu preprečevanju lahko pripomore tudi ozaveščanje širše javnosti o nevarnosti stekline in možnih preventivnih ukrepih. S tem varujemo tako življenja ljudi kot živali, dodajajo in razložijo, da na inštitutu na leto obravnavajo približno 3000 sumljivih ugrizov. V nekaj več kot četrtini primerov, da bi preprečili morebiten razvoj bolezni, poškodovance zaščitijo s cepljenjem, pri čemer jim gre na roko tudi dolga inkubacijska doba stekline po izpostavljenosti.
»Cepljenje proti steklini predstavlja varno in učinkovito zaščito,« je povedala Marta Košir z NIJZ in dodala, da je cepljenje poškodovanih oseb proti steklini nujno v primeru, ko se potrdi, da so bili izpostavljeni virusu stekline, ali v primeru, ko veterinarski nadzor živali ni možen. Sicer pa je bil virus stekline pri živalih pri nas nazadnje ugotovljen januarja 2013, novembra 2014 pa je bil pri kuni na območju občine Ig izoliran cepni sev virusa stekline.
V Sloveniji že desetletja ni bilo smrtnih primerov
Z izjemo nekaj držav je bolezen še vedno splošno razširjena praktično po vsem svetu in na leto zaradi nje po vsem svetu še vedno umre približno 55.000 ljudi, od tega skoraj polovica otrok. V državah, kjer so uvedli sistematično zatiranje stekline pri divjih živalih, je steklina drastično upadla. Redki smrtni primeri Evropejcev pa so zvečine posledica ugriza steklih živali pri potnikih iz Afrike in Azije. Tudi nevarnost okužbe predstavljajo zlasti primeri ilegalnega uvoza steklih živali s področij, kjer je steklina prisotna, opozarjajo na inštitutu.
V Sloveniji zaradi stekline od leta 1950 ni bilo smrtnega primera, pred tem letom pa je v zgolj štirih letih umrlo 14 oseb, poroča statistika. Z uvedbo peroralnega cepljenja lisic z vabami, ki vsebujejo oslabljen živ virus stekline, pa je pri nas učinkovito upadlo tudi število steklih živali, dokazujejo podatki.
V zadnjem času so se tako pri nas stekle živali pojavljale predvsem na mejnem območju s Hrvaško, kjer so sistematično cepljenje lisic začeli šele pred kratkim. Večina primerov stekline je bila ugotovljena pri lisicah, posamezni primeri pa se pojavljajo tudi pri drugih divjih in domačih živalih (jazbec, pes, konj, govedo), ki niso bile cepljene.
Urbana in gozdna steklina
Steklino povzroča virus, ki prizadene osrednji živčni sistem toplokrvnih živali in človeka. Okužena žival virus izloča s slino. Znani sta dve obliki: urbana steklina, katere glavni prenašalec je pes, in silvatična (gozdna) steklina, katere glavni prenašalci so mesojede divje živali, pri nas rdeča lisica. Človek se lahko okuži na več načinov: z ugrizom okužene ali stekle živali, pri stiku poškodovane kože ali sluznice s slino okužene ali stekle živali ter prek opraskanine in sluznice dihal v votlinah z netopirji.
Po ugrizu oziroma poškodbi se mora poškodovanec zaradi morebitnega cepljenja proti steklini oziroma uvedbe veterinarskega nadzora nad živaljo čim prej oglasiti v antirabični ambulanti območne enote NIJZ. »V teh ambulantah antirabični postopek sprožimo, kadar obstaja možnost, da je bila oseba izpostavljena virusu stekline. Od poškodovanca oziroma zakonitega zastopnika pridobimo čim več informacij o okoliščinah izpostavitve. Če je žival, ki je povzročila poškodbo, znana, pridobimo tudi naslov lastnika živali,« je razložila Marta Košir z NIJZ in dodala, da o nujnosti veterinarskega nadzora živali obvestijo lastnika živali in veterinarsko inšpekcijo. Veterinarji žival nadzorujejo deset (dvajset) dni po poškodbi, ne glede na to, ali je cepljena proti steklini ali ne. Veterinar opravi v tem času tri klinične preglede in če je žival deseti (dvajseti) dan po ugrizu zdrava, lahko zanesljivo potrdijo, da na dan ugriza ni izločala virusa stekline. av
