V Sloveniji za rakom pljuč vsako leto na novo zboli 1200 ljudi, med njimi tretjina žensk. Veliko večino vseh primerov je mogoče pripisati kajenju. Pljučni rak v Sloveniji ni najpogostejši, vendar pa Slovenci za njim najpogosteje umiramo. To po besedah vodilne onkologinje na področju raka pljuč prof. dr. Tanje Čufer pomeni le eno, in sicer, da tega raka ne obvladujemo dovolj dobro. »Največkrat je prepozno odkrit, poleg tega gre za bolezen, ki hitro napreduje,« pojasnjuje, a hkrati napoveduje, da tudi ta rak z novimi zdravili in novimi načini diagnostike postaja vedno bolj obvladljiva bolezen – če ga seveda odkrijemo pravočasno. »Vse države so zdaj pred hudo preizkušnjo, saj se bo uspeh obvladovanja raka meril prav po raku pljuč. Držati moramo tempo z novejšo diagnostiko, zdravljenjem in rehabilitacijo, da bodo naši kazalniki preživetja in obvladovanja raka pljuč tako dobri kot drugje po svetu. Do zdaj so bili žal povsod slabi,« poudarja Čuferjeva.
Na diagnozo je čakala tri leta
Takšna je tudi izkušnja bolnice Živke Škrabar. »Žal sodim med bolnike, pri katerih so raka pljuč odkrili prepozno. Zavedala sem se, da z menoj nekaj ni v redu, hodila sem k zdravnikom, opozarjala na svoje težave in spremembe. Velikokrat sem na lastno pobudo opravila vse preglede, ki sem jih lahko. Ker pa je bila moja krvna slika odlična in ker sem bila za zdravnike 'dobro videti', naj mi ne bi bilo nič hudega,« pripoveduje. A leta 2013, ko so jo pestili nenehni glavoboli in ko so se ji neprestano ponavljale pljučnice, je le dosegla, da so jo napotili na pregled k pulmologu. »Ta je bil šokiran, zakaj me k njemu ni poslal že splošni zdravnik. Ugotovil je raka v zadnjem, četrtem stadiju z metastazami na obeh pljučnih krilih ter 30 centimetrov velik osnovni tumor,« kruto spoznanje opiše sogovornica. Pripisali so ji še enajst mesecev, a odločila se je za življenje in sodelovanje v raziskavi z novimi tarčnimi oziroma biološkimi zdravili. »Stroki sem dala na voljo svoje telo, sebi pa novo priložnost. Zdravilo je delovalo. Danes ni več metastaz, osnovni tumor se je zmanjšal na dva krat en centimeter,« širi sporočilo, da so tudi najhujše bolezni premagljive. Arhitektka v vsem tem času ni niti za dan opustila dela, še vedno s hčerjo vodi podjetje. »Pomembno je, da ostaneš v toku dogodkov in zaposlen z nečim. Ko se boriš za življenje, ni prostora za pomilovanje in črne misli,« pravi. Včlanila se je v društvo onkoloških bolnikov ter jasno in glasno zagovarja pomen pravočasnega odkrivanja bolezni ter hitrega prepoznavanja bolezni tudi med zdravniki. Sama je na pravo diagnozo čakala tri leta. »Ta zamuda je hudičevo draga, zahteva boljša in dražja zdravila, za bolnika je veliko bolj stresna, družbeno pa neodgovorna,« je prepričana.
Presejanje ni vedno prava rešitev
Danes bolezen v dveh tretjinah primerov odkrijejo v napredovali fazi. Mnogi zato po vzoru zgodnjega odkrivanja raka debelega črevesa ali raka dojk tudi pri raku pljuč zagovarjajo presejalne programe. Strokovnjaki pa v nasprotju s splošno javnostjo o njihovi učinkovitosti in upravičenosti tudi dvomijo. »Presejanje pomeni, da raka iščemo pri zdravih ljudeh. Veliko je argumentov za in tudi veliko dilem, ali je stvar res optimalna,« odgovarja onkologinja Čuferjeva. Meni, da bi bil presejalni program zagotovo upravičen pri bolnikih z azbestozo in pri bolnikih, ki so že imeli raka pljuč in imajo zato večje tveganje za ponovitev bolezni. »Glede presejanja pri vseh kadilcih pa je veliko zadržkov. S presejanjem namreč ne smeš delati škode, zato je za obvladovanje raka pljuč veliko bolj kot to pomembno zgodnje odkrivanje bolezni. Na to smo v Sloveniji pozabili,« pravi. Opozarja, da se kalvarije nekaj mesecev ali celo let do prave diagnoze, ki jih je doživela Škrabarjeva, ne bi smele več dogajati. »Eno je izobraževanje zdravnikov, drugo pa ozaveščanje bolnikov. Cesta je dvosmerna,« je prepričana Čuferjeva.
Na bolezen nas lahko opomni več znakov. »Za kadilce je sicer kašelj značilen, a ko se ta spremeni, je to lahko znak bolezni. Pozorni moramo biti tudi ob krvavem izpljunku, težjem dihanju, hitri utrujenosti, bolečinah ali zbadanju v prsih,« našteva onkologinja. Opozorilni znak so lahko tudi ponavljajoča se vnetja pljuč, ki ne izzvenijo kljub zdravljenju z antibiotiki. Ob vsem tem velja, da je treba čim prej k zdravniku, ki bo ob sumu na raka pljuč posameznika napotil na osnovno rentgensko slikanje pljuč, CT, bronhoskopijo in morebitne druge preiskave. V primerih, ko je pljučni rak odkrit v omejeni obliki, imajo ti bolniki 50 odstotkov možnosti za dolgotrajno preživetje.
Dostopnost do novih onkoloških zdravil se slabša
Čuferjeva jasno pove, da dostop do najboljših zdravil za zdravljenje pljučnega raka v Sloveniji ni dober. »Slovenija je imela pred leti izredno lahek dostop do novih onkoloških zdravil. Še leta 2009 smo bili enaki petim dokaj bogatim evropskim državam, danes pa ni več tako,« pojasnjuje. Ob registraciji novega zdravila v Evropski uniji imajo načeloma vsi bolniki, ne glede na to, v kateri državi živijo, enake možnosti dostopa do tega zdravila. Zatakne pa se, kdaj zavarovalnica plača to zdravilo. »Ta čas je bil leta 2008 v evropskih priporočilih opredeljen na največ šest mesecev. Ravnokar smo naredili analizo za Slovenijo. Za najnovejša zdravila za zdravljenje raka pljuč je med registracijo in plačilom preteklo tudi 22 mesecev,« pojasni in dodaja, da trenutno na trg prihajajo nova draga zdravila. »Vse države se veliko bolj kot Slovenija ukvarjajo s tem, kaj bodo naredile, da bodo lahko ta izredno draga zdravila zagotovile. Ne vem, če v Sloveniji potekajo kakšne posebne aktivnosti glede tega. Pa bodo morale,« sklene Čuferjeva. Korak z najboljšimi bomo sicer izgubili.
