»Zelo hitro sem našla, kar me je zanimalo,« je povedala gospa Marija, »pa tudi sicer je vse lepo označeno. Mogoče bi predlagala, da bi v Rogatcu, tam na glavnem trgu, postavili še eno tablo ali nekaj kažipotov, da se brez skrbi pelješ proti želeni točki, recimo proti muzeju na prostem.«
Vsi, s katerimi so prišli Lavrenčičevi v stik, so si zaslužili le pohvalne besede. »Turistična informacijska centra sta pravzaprav dva – eden je v sklopu muzeja na prostem, drugi pa v gradu Strmol. Zelo prijazno so vse razložili, nam svetovali vodeni ogled po muzeju na prostem in ogled gradu Strmol oziroma sodelovanje v kateri od delavnic.«
Vodeni ogled je vse očaral: »Prav vse so nam razložili; po eni strani je bila pripoved podrobna, po drugi pa zelo zanimiva. Ogledali smo si vse stavbe in veliko izvedeli, recimo o Šmitovi hiši. Pa o žulikah... Veste, z nama je bila tudi vnukinja in prav pretresla jo je zgodba o žulikah, o kruhu, ki so ga otroci nekoč dobili za nagrado. Žuliko, za majhno pest kruha...«
Potem so sami mesili testo in pekli kruh. To je bila po navdušeni pripovedi vseh treh Lavrenčičevih izjemna izkušnja. »Podobno je bilo tudi v delavnicah, ki so bile na gradu Strmol. Na dan našega obiska je potekala lončarska delavnica, v kateri smo sodelovali in naredili vsak svojo skodelico. Bila je tudi tkalska delavnica, v tretji so delali izdelke iz ličja, v četrti pa s šibjem obpletli steklene posode. Veliko stvari zanimalo, pa sem na vsako moje vprašanje takoj dobila odgovor; niso mi le razložili, ampak tudi pokazali. In to z nasmehom, prijazno. Hvala bogu, še so prijazni ljudje na tem svetu.«
Čas v muzeju in na gradu je hitro minil in bila je ura za kosilo. Domačo hrano ponujajo tudi na gradu, vendar je imela Lavrenčičeva občutek, da je nekoliko drago. »V TIC-u so priporočili gostišče, ki je tik ob hrvaški meji. Za začetek so ponudili govejo in gobovo juho. Že dolgo kuham in vem, kaj je dobro – obe juhi sta bili okusni. Prav tako okusno je bilo nadaljevanje: ajdovi štruklji s skuto, svinjsko sušeno meso, puranje meso, krompir z ocvirki in repa, hren v omaki, krvavice in pečenice. Domače krvavice in pečenice.«
Vsem trem je bil Rogatec zelo všeč. »Veste, najbolj sem si zapomnila, da so vsi, s katerimi smo se pogovarjali, pripovedovali o svojem kraju z nekim posebnim občutkom, s ponosom. Ponosni so na svoj kraj, zgodovino in vse, kar je povezano z njim. Zato so tako prepričljivi, zato so tako zanimivi in zato komaj čaka, da jih spet obiščem,« je bila navdušena Marija Lavrenčič. vav
