V jugovzhodni del Slovenije smo tokrat poslali mlado Brazilko, ki je v Slovenijo prišla šele pred kratkim. Tako kot večino je tudi našo izvidnico v prestolnico pripeljala ljubezen. Ana Rosa se v Ljubljani znajde odlično; mesto jo je prevzelo, kljub vsemu pa, tako kot večina tujcev, pogreša dom, prijatelje in navade, zaradi katerih je bivanje v novem okolju na trenutke tudi težje. Pa vendar jim po drugi strani da ravno novo okolje širino in kar nekaj izzivov, ki jih sprejemajo in sproti rešujejo. Tako kot jih je uspešno reševala naša turistka.
Zapletlo se je že doma. »Tudi mož še nikoli ni slišal za Rogatec, zato je bilo iskanje informacij o kraju, za katerega niso vedeli niti najini prijatelji, res pravi izziv,« pove Ana Rosa, ki je najprej stopila kar do ljubljanskega TIC, kjer je povprašala za informacije glede prevoza. »Ker nimam avta, je bilo zame načrtovanje poti prvi izziv, s katerim sem se spopadla. V ljubljanskem TIC sem dobila podatek, da ima avtobus v petek in soboto enak vozni red. Vendar pa mi na avtobusni postaji niso znali pomagati. Ko sem jim omenila, da bi šla rada do Rogatca, so me stalno popravljali in me želeli poslati v Rogaško Slatino. Predvidela sem, da se človek zelo redko odpravi z avtobusom tja. Ko sem prodajalki vozovnic kljub vsemu nekako razložila, da avtobus pelje tudi do Rogatca, sem na koncu raje zavila do okenca z vozovnicami za vlak,« pove. »Kar tam sem se odločila, da kljub vsemu obiščem še Rogaško in si tam ogledam steklarno. Tako sem kupila povratno vozovnico iz Rogatca do Ljubljane,« pove Ana Rosa, ki je od prodajalca prejela tudi list z voznim redom, zaradi katerega se je počutila nekoliko varneje. A le do takrat, ko se je v soboto pozno popoldne želela s povratno vozovnico vrniti domov. A do tja še pridemo...
O Rogatcu ni nihče nič vedel
Pred petkovim odhodom je naša izvidnica skušala čim več informacij o kraju najprej izvedeti od prijateljev in znancev. »Bila sem presenečena, da večina za kraj, ki ima, kot se je pozneje izkazalo, veliko pokazati, sploh ne ve,« pove. »Tudi prek spletnih strani, napisanih v angleškem jeziku, nisem o kraju izvedela dosti. Sem pa na naslov TIC poslala e-sporočilo, v katerem sem jih prosila za nekaj dodatnih informacij o kraju, kaj si je vredno ogledati. Odgovor sem prejela hitro, ponudili so mi ogled gradu in muzeja ter mi zaželeli prijetno bivanje.« Tako kot večina naših izvidnikov je tudi Ana Rosa nočitev rezervirala na strani booking.com. »Žal izbire ni bilo, edino prenočišče je bilo v gostišču Jutriša, dobra 2,5 kilometra oddaljeno od avtobusne postaje.« Opremljena z voznim redom vlaka iz Rogatca, potrdilom za rezervacijo prenočišča in obilico dobre volje se je Ana Rosa v petek odpravila najprej do Rogaške Slatina. Že doma si je po telefonu rezervirala mesto v skupini za vodeni ogled tovarne. »Izkazalo se je, da sem bila tisti dan edina gostja, zato sem imela individualni ogled po, kot pravijo, turistični poti.« Tako si je naša izvidnica ogledala proizvodnjo vrhunskega kristalnega stekla, se sprehodila mimo vročih peči in si ogledala mojstre, ki oblikujejo tekoče steklo v končni izdelek. »Morda bi me ogled še bolj navdušil, če bi si ga ogledala še skupaj s kom, tako pa sem se sprehajala sama z vodnikom, ki je sicer odlično znal angleško, ravno tako je odlično poznal vse komponente steklarske industrije.«
Peš do gostišča
Po ogledu tovarne se je počasi odpravila na avtobusno postajo in do Rogatca. Tam pa – ne ravno šok, ampak nov izziv: s prazno baterijo mobilnega telefona priti do 2,5 kilometra oddaljenega gostišča, kjer so ji predhodno tudi ponudili, da jo lahko pridejo pričakat na postajo. »Lahko bi si poklicala taksi ali v hotel, vendar sem bila brez uporabnega telefona, navsezadnje tudi razdalja ni bila nepremagljiva peš. Tako sem imela še priložnost, da si ogledam kraj, kamor sem bila napotena,« pove Brazilka, ki je na svoji poti opazila zaprto cerkev. »Zaprt pa je bil tudi TIC v mestu. In to ne le začasno. Na letaku, prilepljenem na vrata, sem zasledila, da se bo jutri nekaj dogajalo v dvorcu Strmol,« pove in doda, da je bil program napisan le v slovenskem jeziku.
Sprejem v gostišču je bilo prijeten, soba korektna. Lačna od celodnevne poti in hoje je zavila kar v restavracijo gostišča Jutriša, ki se ponaša z domačo kulinariko, za katero skrbi vsa družina gospodarja. »Izkazalo se je, da gospodarjeva žena skrbi za kuhinjo, sin streže, hkrati pa skrbi za recepcijo,« pove izvidnica, ki je na meniju iz dnevne ponudbe izbrala gobovo juho, gosko na puranji ladjici, za sladico pa kavno kremo s čokolado, kostanjem in vinjakom. »Ponudba je bila odlična, med pogovorom sem tudi izvedela, da kar nekaj hrane pridelajo sami, drugo kupijo pri lokalnih rejcih in pridelovalcih.« Čeprav jo je hrana precej utrudila, se ni predala in je ob pomoči gostitelja poklicala taksi ter se odpravila odkrivat nočni utrip Rogatca. »Taksistka, ki je odlično govorila angleško, je o kraju veliko vedela. Tudi poznala je praktično vse. Lokal v trgovskem centru Soffy caffe so že zapirali, nekaj lokalov mi je taksistka odsvetovala. Tako sva na koncu prišli do lokala tik ob hrvaški meji, kjer je pečat prijetnega večera pustila le begunska tematika, v zvezi s katero sva se zaklepetali z dekletom, ki je v lokalu stregla,« pove sogovornica, ki je tudi sama lahko začutila utrip, v katerem tamkajšnji prebivalci živijo.
S kolesom do muzeja na prostem
Sobotno jutro je Ana Rosa začela z dobrim domačim zajtrkom. »Gospodarica je spekla domač kruh in priznam, da sem bila prijetno presenečena.« Ob skodelici kave in z zemljevidom kraja ter nekaj predlogi o znamenitostih, ki jih je prejela na recepciji, se je izvidnica lotila načrtovanja sobotnega dneva. »V gostišču sem si brezplačno sposodila kolo, zato je bilo odkrivanje kraja veliko enostavneje. Seveda so mi predlagali tudi pohod na Donačko goro, vendar žal nisem imela s seboj primerne obutve.« S kolesom je hitro prišla do središča mesta, kjer je bila cerkev ponovno zaprta, zato si jo je ogledala le od zunaj. Pot je nadaljevala do muzeja na prostem, kjer je prvotna ideja o ohranitvi rojstne hiše Jožeta Šmita z leti prerasla v največji lokalni muzej na prostem v Sloveniji. »Ob prihodu v muzej sem se priključila slovenski družini, vodnik pa se je z mano sporazumeval v odlični angleščini. Navdušena sem bila nad vsemi štirimi objekti, hišami, od katerih je imela vsaka svojo zgodbo. In tudi vse pohištvo, detajli so stari več kot sto let,« pove sogovornica, ki se je najbolj navdušila nad črno kuhinjo v Šmitovi hiši. »A to še ni vse. Skupaj z družino smo lahko pripravili žulike (kruh, op. p.) in jih tudi spekli,« je povedala navdušena tudi nad skromno vstopnino (tri evre).
Pot je s kolesom nadaljevala do bližnje konjeniške šole. »To sem našla spontano, že dan prej, ko sem se sprehodila mimo. Tudi sicer šole ne oglašujejo v brošuri, ki sem jo prejela v gostišču,« pove in prizna, da je bila navdušena nad celostno ponudbo konjeniškega kluba Strmol. Tudi sicer imajo v Rogatcu urejenih sedem konjeniških poti različnih zahtevnosti in dolžin, ki ponujajo prijetno terensko ježo z razglednimi točkami. Ker je bila naša izvidnica do zdaj le trikrat v sedlu, se je raje držala prijetne zelene okolice kluba. »Odkrito sem bila navdušena nad njihovo ponudbo. Po navadi so me posedli v sedlo, tukaj pa so mi pokazali in me naučili, kako se neguje konja. Ravno tako sem sodelovala pri sedlanju lepega rjavca, ki sem ga na koncu tudi jahala,« še pove in prizna, da se je sprva bala, da jo bodo zavrnili, ker se ni predhodno napovedala.
Še vedno polna adrenalina se je s kolesom odpravila do dvorca Strmol, kjer je tudi naletela – bolj po naključju – na TIC. »Izkazalo se je, da se je TIC iz mesta preselil v prostore dvorca. Tomaž, fant, ki me je v prostorih tudi lepo sprejel, mi je predstavil ponudbo kraja, nato pa se ponudil, da me pospremi po dvorcu, kjer, kot mi je povedal, delujejo tudi štiri rokodelske delavnice, izdelke pa je mogoče kupiti v trgovinici, ki je v dvorcu.« Tako je Ana Rosa lahko spremljala urne prste gospe, ki je ročno tkala, se družila z damami, ki so pletle iz šibja, ličja in rogoz, ter si zavihala roke in tudi sama v lončarsko-likovni delavnici poskusila narediti prvo glineno skledo. »Kako odlična izkušnja. Sploh pa sem bila navdušena nad tem, da mi jo bodo čez mesec dni, ko se bo skleda po dodatnih obdelavah posušila, poslali po pošti domov,« pove in doda, da ji je bil ob odkrivanju rokodelskih skrivnostih Rogatca v veliko pomoč ravno Tomaž, ki ji je ves čas prevajal.
Kolo je bilo treba vrniti in se tudi počasi posloviti. Vendar je ostalo ravno dovolj časa, da si je v gostišču privoščila še kosilo. »Tokrat sem pokusila kar domačo govejo juhico z domačimi rezanci in zelenjavo, domačo krvavico, kislo repo, zabeljeno z domačimi ocvirki, pražen krompir, na krožniku pa se je našel še prostor za kos prekajene svinjske krače. Ob kozarčku rdečega vina sem na koncu pojedla še domačo pehtranovo potico.« Zadovoljna se je odpravila do železniške postaje, od koder naj bi ob 18. uri odpeljal vlak. A ga ni bilo. Tudi za avtobus, ki naj bi ob 21. uri odpeljal s postaje, ji v gostišču, kamor je Ana Rosa v rahli paniki poklicala, niso upali zatrditi, da bo res peljal. Tako se je s taksijem odpeljala do Celja, kjer pa ji je na koncu zmanjkalo denarja za vlak. »Bila sem prepričana, da so mi v Ljubljani dali povratno vozovnico, kot sem tudi naročila. Vendar se je izkazalo, da ne. Očitno sem se sprevodniku zasmilila, saj sem bila res že obupana, in spustil me je na vlak do Ljubljane,« pove izvidnica, ki pa nam je zagotovila, da tovrstni nesporazum zagotovo ne bo vplival na željo po vrnitvi v Rogatec. »A takrat v družbi moža in boljše obutve, saj se bova zagotovo odpravila tudi na Donačko goro.«
