Tem neizbežnim spremembam sledita tudi umetnici gibljivih slik, Jasna Hribernik in Nataša Prosenc Stearns, ki od srede 80. oziroma začetka 90. let zasedata status ključnih figur na področju videa in filma v Sloveniji. Razstava v ljubljanski Galeriji Vžigalica, ki je na ogled do 10. januarja, predstavlja njuno najnovejšo produkcijo. Zasnovala jo je Barbara Borčić, skupaj z ekipo video in medijskega arhiva DIVA v sklopu Zavoda SCCA-Ljubljana, v katerem je zbran in deloma na spletu dostopen zajeten arhiv starejših del obeh avtoric. Nova dela tako nezadržno vzpostavljajo odnos s preteklimi ustvarjalnimi praksami, nekaj pa je tudi presenečenj.
Postavitev, ki je odvisna od oblike galerijskega prostora, je dvodelna, medtem ko je osrednji vhodni prostor namenjen povezovanju, saj so na velikem zaslonu prikazani kratki videi in filmi obeh avtoric. Ti učinkujejo kot uvodnik v dve obsežni in vizualno razkošni instalaciji v stranskih krilih galerije. Jasna Hribernik je v prostor učinkovito postavila veliko projekcijo filma (Post)produkcija (2015), ki skozi izredno dinamične kadre prikazuje proces snemanja domačega celovečerca Vandima. Ta naj bi luč sveta ugledal leta 2011, vendar je bil zaradi pravnih nesoglasij ustavljen v procesu postprodukcije. Uporabila je materiale, nad katerimi ima popolno avtorsko in produkcijsko pravico, in ekskluzivno omogočila vpogled v ozadje filmske produkcije. Prikazani so elementi gradnje filmske zgodbe, vključno z vsemi napakami in ponavljanji, ki gledalca zlahka prepojijo z željo po gledanju tega nedokončanega in javnosti nedostopnega filma, medtem ko besedilo Marcela Štefančiča mlajšega vso situacijo postavi v kontekst kratke zgodovine domače filmske industrije. Bolj konvencionalno videastični sta instalaciji Nataše Prosenc Stearns, ki v ospredje postavlja eksplicitne in mestoma hkrati manipulirane podobe delovanja človeškega telesa. Avtorica, ki sicer pogosto deluje v sferi konvencionalnega in narativnega filmskega jezika, je tokrat ustvarila atmosfersko prostorsko postavitev, v kateri izstopa delo Vodnjak želja (2015), ki z repetitivnimi posnetki delovanja srčne mišice gradi nedorečeno in abstrahirano podobo človeškega organizma, medtem ko se v estetsko-formalnem smislu malce (preveč) predvidljivo nanaša na herojsko preteklost video umetnosti.
