Festival letos predstavlja avtonomne objekte, ki jih razumem kot samostojne stvari, ki živijo svoje življenje, neodvisno od človeka in njegove interakcije. Povabil sem 57 umetnikov in umetnic, da na daljavo, iz različnih koncev sveta in Slovenije, imenujejo predmet, ki jih bo zastopal na festivalu. Teh predmetov v večini primerov niso sami izdelali, niti nam jih niso prinesli, temveč je objekt po njihovih navodilih poiskala festivalska ekipa. Navedene predmete smo našli na različne načine, nekatere doma, po nekatere pa smo morali zelo daleč. Nekateri so enostavni, drugi kompleksni, sestavljeni, poetični. Umetniki so imeli zelo jasno podobo o predmetu, ki smo ga morali najti. Tak koncept festivala postavlja zanimiva vprašanja o odnosu umetnika do umetniškega dela. Večina umetnikov namreč v živo nikoli ne bo videla svojih del, spoznavali jih bodo le prek fotografij, saj mnogi žal ne morejo biti prisotni na festivalu. Vprašanje je torej, zakaj so umetniki avtorji teh razstavljenih objektov in kakšno avtorsko vlogo ima festivalska ekipa, ki je te predmete več mesecev požrtvovalno iskala.
Kako se ti predmeti povezujejo v celoto?Razstava zavzema tri prizorišča in je postavljena forenzično, kot del policijske preiskave. Obiskovalcu omogoča, da iz teh predmetov sestavi neko individualno zgodbo. Res pa je, da je meni kot kuratorju povsem vseeno, kaj ti predmeti sporočajo. Ljubim jih prav take, kakršni so.
Zapisali ste, da letošnji festival in razstava verjetno najpravilneje delujeta takrat, kadar ni obiskovalcev.Da, rad bi vedel, kaj se dogaja s predmeti takrat, kadar so sami, ko ni nobenega človeka, ki jih želi interpretirati ali z njimi stopiti v stik. Zanima me svet, v katerem predmeti živijo avtonomno, ko enostavno zgolj so.
Ste s kakšnim posebnim razlogom izbrali temo predmet?Kot lanski kurator Pixxelpointa sem za temo izbral neumetnost. Zanimalo me je, kaj je na drugi strani umetnosti, kaj ni umetnost, kakšno je razmerje med umetnostjo in neumetnostjo. Tema Predmet se je zdela logično nadaljevanje lanskega razmišljanja, saj vzpostavlja vprašanje, kako opredmetiti nekaj, kar morda je umetnost ali pa tudi ni. Če smo se lani spraševali, kaj ni umetnost, nas letos to pravzaprav ne zanima več, v ospredju so zdaj predmeti, ne glede na njihovo umetniško vrednost. Umetniki, ki so bili povabljeni, da jih imenujejo, se skorajda vsi ukvarjajo z digitalno, elektronsko, spletno umetnostjo, a so v večini primerov izbrali povsem analogne stvari.
Laikom se tako zdi, da na festivalu, ki po definiciji predstavlja medijsko umetnost, prav ta manjka.Medijska umetnost ne obstaja več. Tudi laikov ni več. Težko namreč še govorimo o digitalni medijski umetnosti kot o neki specifični umetnosti, ki mora imeti svoj festival. Tovrstna umetnost ni več nič posebnega, saj vendar živimo v povsem digitaliziranem svetu, ki se mu ne moremo izogniti, ker je postal običajen, vseprisoten. Digitalna, računalniška, medijska umetnost je danes vpeta v skorajda vsako umetniško področje: v glasbo, teater, ples, v vizualne umetnosti. Recimo spletna umetnost je bila na vrhuncu približno petnajst, pred dvajsetimi leti, ko je bil internet kot prostor umetnosti še popolnoma svoboden, živ in demokratičen ter je ponujal nešteto možnosti za nove, drugačne umetniške ideje. Danes je internet in z njim vsi digitalni mediji popolnoma skomercializiran, postal je dolgočasen prostor trgovine in kapitala, prevzele so ga velike korporacije. Umetnost znotraj teh omejitev težko deluje, zato išče svobodnejše kanale. Paradoksalno je, da je danes svobodnejši realni prostor prostor stvari. Živimo v postdigitalnem, postinternetnem svetu, v katerem umetniki prehajajo nazaj v svet predmetov, tudi k umetnosti avtonomnih objektov. Ti so trenutno vroča tema tudi v filozofiji in teoriji umetnosti.
Torej je bilo treba pretresti tudi sam koncept Pixxelpointa?Festival je šel skozi različne faze. Začel se je kot klasični festival računalniških umetnosti, veliko je bilo spletne umetnosti, videa, interaktivne elektronike. To je bilo takrat nujno, v današnjem kontekstu pa bi se moral festival otresti omejevalnih pridevnikov, kot sta medijski ali digitalni, saj so zastareli. Moja želja je, da se Pixxelpoint vzpostavi kot festival sodobne umetnosti. Že na prelomu tisočletja se je na primer različne oblike medijskih umetnosti začelo prikazovati na bienalih in razstavah sodobne umetnosti skupaj s preostalimi umetnostmi in niso bile več stlačene v digitalni ali medijski geto. Danes, ko je digitalno in medijsko že vse okoli nas, pa se veliko postmedijskih umetnikov usmerja tudi v predmetnost kot posledico njihovega internetnega delovanja. To se je pokazalo tudi na naši razstavi. Priznani umetnik Jimpunk si je recimo za svoj objekt izbral srf, ki simbolizira srfanje po spletu, nemški umetnik Aram Bartholl pa je zahteval škatlo z videokarticami. Preprosto. A to je njun in naš analogni upor, radikalna kritika komercializacije spleta in razpadajoče digitalne krajine poznega kapitalizma.
