Res je, krožnik je prej spominek, s potovanja se pogosto vrnemo s kakšnim. Sestavila sem deset krožnikov, na njih so neznani, neidentificirani ljudje, izrezani iz fotografij v časopisih, ki jih prikazujejo v nekih zelo posebnih situacijah. Veliko je vojnih prizorov, podob katastrof, ena prikazuje bežeče z demonstracij v Teheranu. Moj projekt slavi ljudi, katerih imen ne bomo nikoli izvedeli, bili pa so del zgodovine. Niti niso čisto vsi junaki. Morda so žrtve. Včasih je to težko presoditi.
V prostor sem jih postavila zelo visoko, višje od oči, nad opazovalca, s čimer kršim pravilo, da se likovno delo postavlja v višini oči. Višje zato, ker ne vemo in ne razumemo, kaj se tem ljudem dogaja, in ker je pač spomenik. Ta nagrada mi je zelo draga, ker je moja pokojna mama izdelovala keramiko, a nikoli ni dobila nobene nagrade, tako da si mislim, da sem jo dobila jaz, ker je ona ni.
Po kakšnem ključu ste izbirali junake?Po ključu vizualne privlačnosti. Denimo žensko, ki riše palestinsko zastavo in je videti kot kip svobode, ko je izrezana. Takim podobam se nisem mogla upreti.
Delate s tako rekoč vsemi mediji. Kako se identificirate kot umetnica?Oznake fotograf, arhitekt, umetnik so le neki predali, ki ničesar ne povejo o vsebini dela. Imam status fotografinje in največ referenc kot fotografinja, vmes pa sem bila vse: arhitektka, oblikovalka, fotografinja. Mogoče je fotografija vpliv Dejana Habichta, s katerim sva pred 23 leti začela skupaj razmišljati o umetnosti. Bil je naveličan te pravilne, profesionalne fotografije, meni je bilo po diplomi iz arhitekture jasno, da ne bom mogla delati stvari, ki si jih želim, da sem lahko le mali risar in nič več. Ena prvih stvari, ki sva jih z Dejanom naredila, je bila torbica iz konzerv jugoslovanskega »junk fooda govedji gulaš«. Poleti 1997 sva šla na turnejo po muzejih in galerijah v Berlinu, Kasslu, Münstru, Amsterdamu, Benetkah. Fotografije s teh poti sva prilepila na zid galerij in poleg v stekleno vitrino postavila še torbico. Skozi to torbico sva si zastavljala vprašanja: kdo je umetnik, kaj je umetniško delo, kakšen sploh je ta umetnostni sistem in kako se vanj pride?
Mislim, da ste prava oseba, ki nam lahko skuša na ta vprašanja odgovoriti.Ne vem. Vem samo, da je danes drugače. Mogoče lažje. Danes postaneš umetnik tako, da se poleg ustvarjanja družiš z ljudmi, ki so del art sistema.
Se kot umetnica počutite doma v taki resničnosti?Da. In vem, da se sliši grozno, a se. Zelo rada hodim na odprtja. Zelo rada se pogovarjam o umetnosti. Rada vidim, kaj drugi umetniki delajo. Vem, da nekateri umetniki mislijo, da se bodo navzeli vpliva. A meni se to zdi nujno. Je pa res, da je to zelo kompetitivno okolje. Kdo je že rekel – so umetniki, ki se družijo le s kustosi in kuratorji, ter umetniki, ki se družijo le z drugimi umetniki.
Druženje s kustosi vsekakor zveni kot recept za uspešno umetniško kariero.In res je. Je pa z umetniki zabavneje.
Ne zveni to nekoliko izpraznjeno in samo sebi namen? Kaj pa umetniško delo – je to sploh še pomembno?Je. In zato je treba občasno v tujino. Tu imamo samo pomanjšano različico večjih sistemov, ki pa v bistvu delujejo podobno. Letos sem bila vse poletje v rezidenci na Kitajskem, kjer je bilo zelo intenzivno, celo prenaporno.
Kaj je bilo tako naporno?V treh mesecih sem v Šanghaju sodelovala na dveh skupinskih razstavah in dobila tretjo nagrado na nekem festivalu, to pa je ustvarilo pritisk. Ampak zdaj spet iščem novo rezidenco. Saj tukaj je lepo in varno in predvidljivo. Tukaj lahko kot umetnik delaš le kroge: zdaj delam tretjega ali četrtega. Nekaj narediš in potem te povabijo na razstave. To traja neko obdobje, ko zakrožiš po ljubljanskih galerijah in greš malo še v Maribor, Celje, Koper, Novo mesto, mogoče do Gradca in v Zagreb, potem zanimanje potihne, ker pač galerije ne morejo vseskozi razstavljati istih ljudi. Ko čez nekaj let spet narediš kaj zanimivega, ponovno narediš tak krog.
Se je sploh mogoče uveljaviti zunaj meja domovine?Do razstave je zelo težko priti, a dovolj je že, da greš, da se malo postaviš v drug kontekst. Ni težko navezati stikov, zares težko je priti le do pomembnih ljudi in navez. V Londonu in New Yorku se točno ve, kaj kdo pomeni, in tja se ni mogoče prebiti. Zato je Kitajska zanimiva, družba v tranziciji, kjer vloge še niso razdeljene. Ogromno denarja imajo, zidajo muzeje, ne vejo pa čisto, kaj bi vanje postavili. Zato je bilo pred leti razstavljenih precej več zahodnjakov, zdaj jih je vse manj, le še za vzorec, da se vidi, da so mednarodni, saj počasi ustvarjajo svoj sistem. Mladi kitajski kuratorji so vse boljši, enako umetniki.
Kako gledate na tisti del umetnostnega sistema, ki skuša sodobno umetnost razlagati in osmišljati: se najdete v tem, kar o vas zapiše kustos ali kritik?Včasih. Rada vidim, da dobro povedo z besedami, česar jaz ne morem, a ljudje, ki so usposobljeni za branje vizualnega materiala in njegovo prevajanje v besede, so redki.
Vaši projekti imajo močno performativno noto.Res je, najbolj uživam pri postavljanju razstav. In izdelavi knjig umetnika. Pri obojem je enako: treba se je vprašati, kako bo bralec videl tvoje delo, kako bo bral, v kakšnem vrstnem redu, kako bo to vplivalo na njegovo dojemanje. Če ga dobro pelješ skozi razstavo, si že zmagal.
Kje pri spodbujanju umetnosti in kulture po vaše spodleti državi?Zdi se mi, da je deljenje denarja kuhinja, ki niti ne nahrani vseh niti ne spodbuja ustvarjanja presežkov. Vsako leto je več birokratov, razpisi so obsežnejši, pogoji za dodelitev podpore pa so vsako leto novo presenečenje. Lahko bi bilo drugače. Na primer v Belgiji je razpis odprt vse leto, komisija odloča o prijavah vsake tri mesece, v prijavi pa ni tako nesmiselnega vprašanja, kot je, koliko ljudi bo obiskalo tvojo razstavo. Umetnik lahko govori o svoji zamisli in skupaj z referenco razstavnega prostora bi strokovna komisija morala imeti dovolj podatkov, da se odloči, kdo je upravičen do podpore. Mi pa se utapljamo v birokraciji kot v blatu.
Teorija prepričljivo utemeljuje, da več denarja ne bi vplivalo na več dobre umetnosti, saj denar ne more vplivati na količino razpoložljivega talenta tam zunaj.Vseeno mislim, da bi bilo zelo lepo, če bi bilo še več ljudi umetnikov. Po načelu: kdor poje, zlo ne misli.
Kdo bi pa potem vso to umetnost gledal, vrednotil, če bi jo vsi le delali?Drug drugega, ker bi nas zanimalo, kaj delajo drugi. V času, ko ni denarja za umetniško ustvarjanje, postane umetnost zabava za bogate. Takrat začnemo govoriti o lepoti, ne o vsebini. In na drugi strani ostane lakota. Umetniki so bili lačni pred stotimi leti in ne vem, zakaj smo spet prišli do takšne situacije, da umetniki stradajo, in zakaj ta podoba lačnega umetnika ne more ostati v zgodovini?
