Pred enim letom sem čisto formalno želel podaljšati začasno prebivališče, za tem pa sem imel v načrtu, da bi zaprosil še za stalno. A kar bi moralo biti zgolj formalnost, je postalo zavrnitev vloge. Ugotovili so namreč, da nimam dovolj sredstev za preživljanje štiričlanske družine. To je presenetilo, zato je tudi moja soproga prikazala svoje dohodke, a so tudi to zavrnili, češ da nimamo dovolj sredstev za preživljanje. Tudi ona je polovično samozaposlena v kulturi, polovično pa na umetniški gimnaziji kot pedagoginja za dramsko igro. Do zapleta je prišlo zaradi tolmačenja zakona. Kot samozaposleni v kulturi uveljavljam normirane stroške v višini 70 odstotkov prihodkov, ki so neobdavčeni, dohodnino plačujem od preostalih 30 odstotkov. Upravna enota pa je kot sredstva upoštevala le teh 30 odstotkov prihodkov.
Kaj upravna enota zdaj pričakuje od vas?Povedali so nam, da bo postopek lahko ugodno rešen, če jih obvestim o drugem viru prihodkov. Tako sem najprej prišel na zamisel, da teh 70 odstotkov, ki jih ne želijo upoštevati, prikažem kot drugi vir prihodkov, a s tem nisem uspel. Vendar je zanimivo, da občina, ko nam računa plačilo vrtca, upošteva tudi teh 70 odstotkov, ki naj bi bili stroški. Vsekakor je birokracija popolnoma nesmiselna: če bi res razpolagal le z 210 evri na mesec, torej le 30 odstotki prihodkov, ne vem, kako bi plačal vse stroške, najemnino, vrtec, hrano. Nobene logike ni v tem postopku tudi zato, ker moja žena, če s pritožbo pri ministrstvu za notranje zadeve ne bom uspel in me bodo na koncu res izgnali, sama prav tako ne bo imela dovolj sredstev za preživljanje tričlanske družine. Če mene ne bo, bo imela še manj.
Kako ste se odločili ukrepati in zakaj?Da bi dosegel prag 270 evrov, pri katerem bom v skladu z zakonom imel dovolj sredstev za preživljanje družine, mi manjka 60 evrov na mesec. Uradniki so nam namignili, seveda med vrsticami, da naj razliko pokrijemo tako, da pač poskrbimo za nakazilo v taki višini. A sklenil sem, da se tega ne grem, ker ničesar ne počnem narobe in ker dejansko lahko preživljam štiričlansko družino. Nisem prišel v Slovenijo, da bi iskal luknje v zakonih, delal na črno, goljufal, dejansko sem tukaj zaslužil vsak evro pošteno in legalno. Ne bom začel zdaj goljufati, četudi bi bilo to morda za vse enostavneje, predvsem pa zame. Ne želim obiti tega zakona, ker ne želim početi ničesar narobe. Predvsem pa ne želim početi ničesar narobe čisto načelno, saj denar za preživljanje družine dejansko imam ne glede na to, kaj pravi zakon. Še en razlog je – jutri bo nekdo drug naletel na ta problem in se znašel v isti situaciji kot jaz. Želim, da se problem reši zdaj.
Jemljete to kot izraz sovraštva države do vas kot tujca?Sploh ne. Birokrati se morajo držati pravil, ne morejo narediti izjeme, ker bi sami padli v nemilost. Tudi oni razumejo, ko jim pojasnim, da imam dovolj denarja za preživljanje, a vseeno se morajo držati zakona, ki pravi, da jih nimam. In to je še hujše – nisi predmet sovraštva, pač pa predmet statistike. Neposrednemu sovraštvu se je mogoče umakniti, temu pa ne, postopek poteka, mlini meljejo, izjem ne dopuščajo. Nikakor ne jemljem tega osebno, kot da ima država kaj proti meni, sploh ne, in to bi rad zelo poudaril. Sem kot tista evropska kumara, ki mora biti predpisane oblike in velikosti, sicer jo zavržejo.
Ampak po tej logiki skoraj noben samozaposleni, ki uveljavlja normirane stroške, nima sredstev za preživljanje svoje družine.Res je. Problem je v tem, da niso mislili na take primere, kot sem jaz, ki sem tujec in mi zakon nalaga, da za začasno prebivališče dokažem prihodke v višini osnovnega zneska minimalnega dohodka. Jaz sem se pač ujel v neki sivi coni, ker sem izjema. Človekove pravice lepo delujejo le na papirju, takoj ko jih potrebuješ v praksi, jih kar ni od nikoder.
Vas tudi taki absurdi navdihujejo k ustvarjanju?Nekateri pravijo, da sem cinik, drugi, da imam enostavno nos, da najdem absurdne situacije. A to, na kar sem naletel tokrat, ni ne moj cinizem ne absurd, takšna je pač realnost. Vse je res, ničesar si nisem izmislil.
Kaj bi za vas pomenilo, če bi morali zapustiti državo?Predvsem bi moral zapustiti družino, ki bi jo lahko obiskoval le še s trimesečnim turističnim vizumom. Mene namreč nihče ne izganja iz države. Dobil bom odločbo, da ne zaslužim dovolj in zato ne morem podaljšati začasnega prebivališča, kaj bom storil od tam naprej, ni več stvar države. A jasno je – moral bi preklicati status samozaposlenega v kulturi, zapreti račun, na katerega dobivam prejemke, se zavoljo teh formalnosti vrniti v Bosno in vse začeti znova.
