Tisti torek, trinajstega oktobra, sem vstal zgodaj. Kot po navadi iz postelje pred kompjuter. Kot verniki svetega jabolka sem se postavil v vrsto. Ne na Manhattan, temveč v globalno virtualno vrsto. Nisem čakal na novi iphone, čakal sem novi izid albuma, šesto različico Avdićeve hardcore punk kitarske poezije. Bandcamp.com je medmrežni naslov, iz katerega sem pretočil, počrpal dvanajst novih, svežih songov in jih pokunzumiral za zajtrk. Obilen in zagaten obrok, tak, ki obleži v želodcu in se z nepozabno senzacijo prebavljanja vedno znova vrača. Vrača se na misel še potem, ko ga odplakne.
Biću kamen... bom kamen, se vrača in odzvanja tretji song. Hardcore punk rock uspavanka, ki bi jo želel šepetajoče, a odločno peti lastnemu otroku od rojstva in vse do smrti. Bom kamen in boš srečna. Bom temeljni kamen, tudi kamen spotike in ne nazadnje nagrobni kamen in neskončna mantra. Bodi srečna.
In tu, ob tem sentimentu se lomi sporočilna podoba petih preteklih albumov z aktualnim šestim. Čeprav še vedno Avdić, kot na preteklih albumih z rezko kitaro in jasnim prodornim vokalom v širokem spektru intenzivnosti, tudi tokrat udriha čez zmotne in zavajajoče bivanjske premise, morda ponovno, a tokrat vsekakor odkrito in neposredno izpriča tudi lastno mehkobo trdno kot kamen.
To isto jutro malo kasneje, potem ko sem prvič z ušesi na hitro preletel internetni izid albuma Manj(š)ina in že prebujen vklopil spominske senzorje, sem naivno sklenil, da je to to. Da imam pred sabo digitalni izid albuma, česar se poslužuje vse več glasbenikov. Pa vendar mi tega dejstva nikakor ni uspelo povezati s preteklimi izkušnjami ob izidih Avdićevih glasbenih albumov. Po pravilu so zvočne albume spremljale povezane vsebine v drugih medijih. V primeru prvih dveh albumov sta bili to noveli Na krvi ćuprija in Enter Džehenem, v tretje je sledila monodrama po predlogi prve novele Most na krvi, ki jo je umetnik predstavil v gledališču Glej, peti album je ovekovečil scenarist in režiser Dušan Moravec z rockomentarcem Pravi človek za kapitalizem, seveda z Avdićem v glavni naslovni vlogi. Dvom o lastnem rokohitrskem sklepanju se mi je potrdil pretekli torek ob premierni koncertni predstavitvi albuma ljubljanski publiki v Kinu Šiška. V manjši dvorani Komuna nas je pričakala stojnica s kupi rožnatih knjig z naslovom Manjina. V digitalni plošček integrirana novela ali obratno sledi oziroma nadaljuje Avdićev koncept paralelnih izidov v več medijih.
Spoštovana bralka in velecenjeni bralec se lahko po sledeh tega zapisa na lastne oči, ušesa in z vsemi drugimi čuti prepričata o umetniški vrednosti te pričujoče zadeve in vedenje še dodatno poglobita z lahkotnejšo migracijo v Zagreb, sosedsko prestolnico, ki jo bo Damir Avdić 6. novembra obogatil z drugo in trenutno zadnjo uradno predstavitvijo albuma Manjina.
