A panoga se je kmalu začela lomiti. Danes je tako rekoč že na aparatih. Nekateri njeni paradni konji (HSE) so v finančnem smislu ohromljeni. Naložbeni načrti (srednja Sava) so v času, ko bi Slovenija ob novem somraku gradbeništva spet potrebovala investicije, bolj ali manj na hladnem. Na vidiku so odpuščanja in celo subvencije za obratovanje posameznih energetskih objektov, ki so še ne tako dolgo tega veljali za tovarne denarja. Nekatere energetske lokacije (Trbovlje) so že zgodovina.

Kako se je lahko to zgodilo? Elektroenergetiko je enako kot nekatere druge panoge, tudi medijsko, zadelo več naravnih katastrof hkrati. Nekatere so prišle od zunaj. Nesreča v Fukušimi je močno dvignila lastno ceno jedrske energije in Evropo dokončno potisnila v objem obnovljivih virov energije. To ob pametni strategiji načelno ne bi bilo slabo. A inflacija subvencionirane električne energije je njene cene spravila na rekordno nizke ravni, ki pod vprašaj postavljajo ekonomičnost gradnje domala vseh energetskih objektov v prihodnjih desetih letih. Spet drugi jezdeci apokalipse so domačega izvora. TEŠ 6, fotovoltaični balon in druge nesreče niso (le) vzrok, ampak (tudi) posledica več dejavnikov: upravljanja panoge iz posameznih dolin, lobističnega izsiljevanja, slabega načrtovanja, postranskih interesov, dolgoletnega tiščanja glave v pesek, nekritičnega prenašanja evropskih idej v slovensko zakonodajo...

Najhuje je, da nihče ne zna odgovoriti na vprašanje, kaj elektroenergetiko čaka v prihodnosti. Če so trgovci že ugotovili, da lahko na trgu s skoraj ničelnimi maržami obstanejo le s povezovanjem (Elektro Celje-Gorenjska, Gen-I-Elektro Energija), je na ravni države še vedno vse tiho. Pristojni ministri in državni sekretarji se menjujejo kot žarnice. Dolgo pričakovanega »koncepta«, ki naj bi nekoč zamenjal nacionalni energetski program, že tretje leto ni. V praznem prostoru prihaja do spopada interesnih silnic, katerih rezultanta je za zdaj enaka nič. Časa za resnejši premislek zmanjkuje.

Kaj torej storiti? Smo pred desetletjem, v katerem bodo dokončno prišle do izraza posledice podnebnih sprememb. Nova tehnološka revolucija bo spremenila samo idejo trga električne energije. Elektrika bo prevzemala primat v prometu. V panogi se bodo morali zato najprej dogovoriti, kaj so njene prednosti. Recimo znanje, ki ga velja pri pametnih omrežjih, energetski učinkovitosti in vodikovih tehnologijah še bolj povezati z gospodarstvom. Osmisliti bi veljalo nov nabor strateških projektov: daljnovodne povezave z Madžarsko, dokončanja spodnjesavske verige hidroelektrarn, pri kateri bi veljalo »pretresti« stroške pripadajoče infrastrukture, gradnjo takšnih elektrarn, ki se bodo ob pomanjkanju sonca ali vetra hitro vključevale v sistem...

Še najtežje se bo sprijazniti, da starih časov ne bo več nazaj. To ni nujno slabo. Elektroenergetika, v kateri se bo manj delilo in več ustvarjalo, bo manj zanimiva za različne interesne kroge. In to je najboljša zaščita pred visoko napetostjo.