Letos je nekaj dni pred koncem akcije svojega božička dobilo vseh več kot 8500 otrok iz Slovenije in BiH. »V četrtek bomo darila z zbirnih mest začeli odnašati v skladišče, kjer jih bomo pregledali in razvrstili glede na kraje, kamor bodo potovala. Primerno mesto še vedno iščemo, urejamo pa tudi prevoze,« o trenutnem poteku pove idejna vodja Savina Goličnik, ki se skupaj s preostalimi prostovoljci pripravlja na vrhunec projekta.
Iz kleti stanovanjskega bloka
Prvič je za podobno akcijo Santa shoe box izvedela med prostovoljnim delom z otroki v Južnoafriški republiki. »Zaradi nezaupanja v nekatere velike dobrodelne organizacije sem si pri nas želela projekt, pri katerem bi ljudje vsaj približno vedeli, kje bo pristala njihova donacija,« je povedala. K sodelovanju je tako prvo leto pozvala vse, ki jih je poznala. Nato se je povezala z organizacijami, s katerimi je kot prostovoljka že sodelovala, poznala pa je tudi nekaj ljudi iz šol in vrtcev, ki so bili opazili otoke, potrebne pomoči. »Predali so nam imena, starost in spol tistih, katerih zaupanje jim je uspelo pridobiti,« razloži Goličnikova, ki je darila prvo leto z ekipo razvrščala v kleti stanovanjskega bloka in jih do pravih rok pripeljala z lastnim avtomobilom.
Naslednje leto se je število daril občutno povečalo, to pa je od njih zahtevalo več organizacije. »Vedno sem mislila, da je vse mogoče. A ko imaš ob plitvem žepu pred seboj na tisoče škatel, ki jih moraš pripeljati v prave roke, se stvari začnejo zapletati,« pove Goličnikova, ki ji nasmeh med pogovorom niti za trenutek ne izgine z obraza.
Otroci potrebujejo več kot samo sladkarije in igrače
Tudi božički so iz leta v leto nestrpnejši. »Darovalci nas sprašujejo, kako to, da je na seznamu le nekaj več kot osem tisoč otrok, ko pa je socialno ogroženih veliko več. Kljub temu da pridobljeni podatki ne razkrijejo otrokove identitete, jih človekoljubne organizacije od vseh ne morejo kar tako razdajati. Določena mera zaupnosti je nujna,« pojasni Goličnikova. O izboru daril pa pove: »Otroci potrebujejo marsikaj drugega kot samo sladkarije in igračo. Darovalci včasih pozabijo na pripomočke za osebno higieno, ki so nujni za otrokovo zdravje in samopodobo. Zobne paste tako kar spregledamo, ker jih sami jemljemo kot samoumevne.« Otroci se razveselijo tudi majhnih, nenavadnih stvari. »Ko jih pri tem opazuješ, ugotoviš, da se je ves trud izplačal. Konec koncev nikoli ne veš, kdaj se boš sam znašel na drugi strani.«
Nekatere družine ostajajo na seznamu
Pri obdarovanju teh otrok gre za več kot donirati nekaj deset evrov na račun ali pobrati rabljena oblačila iz omare, meni pobudnica. »Na božični večer, ko doma v krogu bližnjih vse diši po potici in cimetu, se ljudje umirijo in morda pomislijo na to, da so nekomu polepšali večer. Vprašajo se, ali je otrok darilo že dobil.« Družine se med razmislekom, kaj bodo izbranemu otroku podarile ali napisale v sporočilo, povežejo, opaža.
»Moja otroka verjameta v Božička in pri izboru nista sodelovala,« se pogovoru z nasmehom priključi Mojca Rebolj, ki na zbirno mesto v Ljubljani prinese svojo darilno škatlo. Svoje ime vpiše na seznam in ročno zavito škatlo položi k preostalim. »Vsega imata dovolj. Zdi se mi lepo, da še drugi kaj dobijo,« pojasni mama štiri- in sedemletne deklice. »Škoda, da nekaj takega sploh mora obstajati,« doda moški, ki v tistem trenutku pride mimo. »Po kratkem veselju, ki so ga otroci deležni v prazničnem času, ne smemo pozabiti, da njihove družine ostajajo v stiski,« se strinja Goličnikova, ki s prostovoljci ugotavlja, da nekateri prejemniki iz leta v leto ostajajo isti. »Nekaj otrok je z nami že četrto leto. To pa pomeni, da se njihova situacija ni spremenila.« Z drobnimi pozornosti krpamo nekaj, kar bi odgovorni morali reševati sistemsko, je kritična Goličnikova, ki ji med razlago zazvoni telefon. »Kaže, da smo skladišče vendarle uredili. Morda bo letos malo premajhno,« pove, ko z dobrodelnežem na drugi strani konča klic.
