»Ali ne bi bilo lepo, če bi se svetu pokazali kot država, v kateri znamo stopiti skupaj? Če bi se za to odločili vsi gostinci, šole, hoteli, bi vsak razdelil le nekaj malic, učinek pa bi bil zelo velik,« čustveno razloži Enes Musić, lastnik gostilne Ham-ham v Bizoviku. Večkrat in po različnih poteh je dal pobudo gostincem, da bi skupaj nekaj premaknili, vendar se mu ni nihče pridružil. Le dom starejših iz Nove Gorice ga je razveselil z novico, da bodo slediti njegovemu zgledu.
Gre za edini primer, a mu je ta dal zagon, tako kot vsak stisk roke, vsak obisk iz podpore, vsaka pohvala, prav tako je dobil novo voljo ob vsakem dvomu o njegovi dobroti, obrekovanju in nevoščljivosti. Sicer se je v zadnjem letu malo umaknil, ko je spoznal, da en posameznik ne more spremeniti Slovenije, še manj pa sveta, toda pred njegovo gostilnico še vedno stoji slavna tabla z napisom »Vse ljudi v finančni stiski vljudno, brez zadržkov, vabimo na topel obrok v času malic«.
Želel, da bi jedli vsi skupaj
Musićeva gesta podarjanja solidarnostnih malic se je pred približno dvema letoma rodila zelo spontano. »Enkrat sem slučajno opazil moškega, ki je z zobotrebcem žalostno pikal svoj krompirček in gledal v krožnik gostov za sosednjo mizo. Takrat se mi je kar stemnilo in da česa takšnega ne bi še kdaj videl v svoji oštariji, sem ven postavil to tablo. Nato je neka gospa prišla na večerjo, slikala tablo in objavila na facebooku,« se spomni, kako se je začela zgodba, ki je sprožila buren medijski odziv. »Zdaj sem se že malo navadil, ampak še vedno pred kamero kar zmrznem,« se nasmeje gostinec, ki mu sprva ta pozornost ni prijala in je k novinarjem raje pošiljal kar zgovorno natakarico.
Tako kot so se množično odzvali mediji, je počasi naraščalo tudi zanimanje za njegove brezplačne malice, ki še vedno niso kakšni ostanki, ampak sveže pripravljene jedi iz redne ponudbe. Večje število obrokov, ki jih ni nihče plačal, je bilo kar zahtevno za enega samega gostinca, ki ga je nato doletel še precejšen davek, potem pa je naval nekoliko upadel. »Zdaj jih k nam prihaja okoli 12,« pove sogovornik, ki je sprva želel, da bi socialno ogroženi dostojanstveno pomalicali, ne da bi jih ločevali zaradi njihove stiske, a je dobil zaušnico, ko se je pokazalo, da številnim gostom njegovo razmišljanje ni blizu. Promet mu je tako precej upadel.
Težje priti kot dati
Štiridesetletni deloholik, ki vstaja ob štirih zjutraj, kljub razočaranjem še vedno verjame v dobroto in da se dobro z dobrim vrača, saj mu je življenje postreglo s številnimi navdihujočimi presenečenji. Še zlasti rad izpostavi prigodo, ki se je zgodila na potovanju iz Nemčije. S prijateljem sta imela le še nekaj denarja, da si privoščita nekaj za pod zob. Kupil je dva bureka, nato je na poti do avta zagledal žensko, kako brska po smeteh in ji brez razmišljanja odnesel oba kosa. »Saj smo že skoraj doma,« je pomiril lačnega prijatelja, kakšno uro kasneje pa ga je na domači mizi doma pričakal cel pladenj – česa drugega kot toplega ženinega bureka.
Srčni nekdanji boksar, ki je vrsto let kuhal v Hotelu Park, se je od začetka veliko pogovarjal s tistimi, ki so se k njemu obrnili po topel obrok, potem pa je videl, da ne bo šlo več tako, saj si je zgodbe preveč jemal k srcu. »Sploh ne moreš dojeti, kakšne krivice se ljudem zgodijo. Kako jim je šlo dobro, potem pa se je to čez noč spremenilo. Vsem se to lahko zgodi, toda tega se ljudje premalo zavedajo,« poudari z rahlo orošenimi očmi, hkrati pa krili z rokami, saj ga nemoč zelo razburja. »Veliko težje je njim priti, kot meni dati,« govori že od vsega začetka, zaradi tega razloga pa mu naslovi, kot je dobrotnik leta, ne pomenijo nič. Raje bi videl, da takšnih zgodb ne bi bilo.
Hvaležnost do staršev
Zelo je pomembna vzgoja, pove dobrotnik, ki je otroštvo preživel v Bosni in na Primorskem, kamor se še danes vrača. Hčerko je večkrat vzel s seboj, ko je razvažal malice tudi po domovih, in vidi, da od takrat veliko bolj ceni, vse, kar si lahko privošči in koliko truda je treba vložiti v gostilno. »Nekomu daš vse, mu ne pomeni malo. Nekomu ponudiš malo, mu pomeni veliko,« ju z bratom uči ljubeči oče, ki je razdelil tisoč pic in poslal malice tudi stavkajočim rudarjem. Sam je izjemno hvaležen svojim staršem, enako pa upa, da bosta njegova otroka njemu, in pa dvojčici iz družine Erminio, ki sta se odrekli rojstnodnevnim darilom in mu prinesli denar, da bo skuhal malice za lačne, svojim staršem. »Kako sta bili veseli, da sta to naredili. Ta družina je res pravi vzor!« se razneži gostinec, ki je pravzaprav navdihnil njih in še koga.
