V tradicionalni akciji zbiranja denarja Slovenske karitas Klic dobrote so samo med dobrodelnim koncertom ljudje prispevali 141.300 evrov. Z donacijami, zbranimi do konca leta, bi radi pomagali 22.000 družinam v stiski. Tudi akcija Rdečega križa Lepo je deliti, ki poteka do konca leta, je zelo uspešna. V zadnjih petih letih so z njo s pomočjo dobrosrčnosti 44.497 darovalcev družinam in posameznikom v stiski zagotovili 56.390 dodatnih prehranskih paketov. V zadnjem mesecu skorajda ni več dneva brez dobrodelne prireditve. Zato se pojavlja vprašanje, ali z dobrodelnostjo ne rešujemo (tudi) težav, ki bi jih morala reševati država. In ali je to prav.

Akcije kot opozorila državi

»To vprašanje si pogosto zastavljam,« priznava generalni tajnik Slovenske karitas Imre Jerebic. »Če socialno državo gradimo tudi dobrodelne organizacije, ni nič narobe, a paziti moramo, da z apeli po dobrodelnosti ne pretiravamo.« Tudi v Slovenski karitas po njegovem včasih zbirajo denar za stvari, ki bi jih morala zagotoviti država. Največkrat se to zgodi pri zbiranju denarja za pripomočke za kakega invalida, ki jih zaradi birokratskih ali drugih zapletov po redni poti ne more dobiti. »To razumem kot javni pritisk na državo. Po mojem mnenju bi morali na državo, na zdravstveno zavarovalnico in na druge inštitucije še bolj pritiskati!«

Tudi nove pediatrične klinike brez prostovoljnih prispevkov morda še danes ne bi bilo, razmišlja poslovna direktorica Biserka Marolt Meden. »S pomočjo prostovoljnih prispevkov tako v denarju kot v opremi smo skrbeli za boljšo kakovost zdravljenja in bivanja na stari pediatrični kliniki. V Ustanovi (včasih se je imenovala Odbor) za novo pediatrično kliniko pa smo potem, ko je država prevzela financiranje novogradnje, več kot deset let zbirali denar za aparat za magnetno resonanco, ureditev prostorov zanj in vso dodatno opremo, ki omogoča opravljanje preiskav z MR v anesteziji.

Zadnji dve leti pa spet zbiramo denar za opremo, ki omogoča kakovostno in varno vsakdanje delo.«

Prav bi bilo, če bi opremo lahko kupovali z javnim denarjem, a to ni mogoče, ker tega denarja enostavno ni, je razumevajoča Marolt-Medenova. Prav zato so mnoge druge klinike ljubljanskega kliničnega centra tako slabo opremljene.

Krčenja socialne države ne more nič nadomestiti

Dobrodelnosti in solidarnosti ni nikoli preveč – več ko ju je, bolje je, pravi dr. Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo. »Problem pa je, če sistem zataji, se krči ali celo izginja, skrb za ljudi v stiski pa prepušča nevladnim organizacijam.« To se po njegovem pri nas dogaja na področju sociale. »Socialne pomoči so nezadostne za preživetje, ljudje morajo za njihovo prejemanje izpolnjevati vse več pogojev.« Zaradi zahtev po varčevanju se nam vse to zdi celo smiselno, a sistemskih nalog nevladne organizacije ne morejo prevzeti. »Stiske ljudi lahko le ublažijo, ne morejo pa jih v celoti odpraviti. Za to mora poskrbeti sistem,« pravi Dragoš.

A ker sistem oziroma država tega ne počne v zadostni meri, zdaj stiske ljudi »gasijo« nevladne organizacije in akcije. Tako je bil tudi projekt Botrstvo v Sloveniji sprva namenjen zagotavljanju prostočasne dejavnosti za otroke, s katerimi bi lahko razvijali svoje talente. A nova socialna zakonodaja leta 2012 je marsikatero družino oropala običajnega življenja, se spominja idejna vodja projekta Milena Štular: »Otroci kar naenkrat niso bili več upravičeni do subvencij prehrane, družine so ostale brez otroških dodatkov.« Čeprav je socialna zakonodaja doživela nekaj popravkov, se stanje še danes ni v celoti popravilo. Od 3924 otrok, vključenih v Botrstvo (300 jih botra še čaka), dvema tretjinama zagotavljajo osnovna sredstva za preživetje (hrano, oblačila, šolske potrebščine). Le ena tretjina otrok si s tem denarjem privošči dejavnosti, kot so balet, nogomet, klavir... Tudi Štularjeva je prepričana, da je pomoč otrokom in glasno opozarjanje nanjo državo opomnilo na svoje napake.

Vzajemna dobrodelnost

Po izkušnjah Jerebica še vedno velja nenapisano pravilo, da najraje dajejo skromni ljudje. »To je njihov ponos, to jih drži pokonci!« Še posebej ob naravnih nesrečah smo Slovenci pripravljeni dati veliko. A če bi takšno pomoč ljudem predpisali, bi ravnali napačno, je prepričan. »Potem bi bila to obremenitev, ne dar.«

Tudi evropski podatki Slovence po besedah Dragoša uvrščajo precej visoko po dobrodelnosti. A to nas lahko zavede. Bolj kot brezpogojno pomoč namreč radi poudarjamo pomoč, od katere si nekoč obetamo povračila. »Če ni pričakovati, da nam bo kdo pomoč nekoč vrnil, odnehamo.« Takšne vrste dobrodelnost je po besedah profesorja značilna prav za države, ki težav ne rešujejo sistemsko. »Žogica je zdaj na sistemu. Ne smemo dopustiti, da bi nas popolnoma preplavila pogojna dobrodelnost. Potrebujemo pristno dobrodelnost, predvsem pa sistem, ki ga bo dobrodelnost le dopolnjevala.«

Ministrstvo: Kaj pa subvencije?

Imamo dober socialni sistem, vztrajajo na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Nevladne organizacije z dobrodelnimi akcijami po njihovem mnenju le dopolnjujejo javno socialno mrežo. Poudarjajo, da bo letos za socialne transferje posameznikom in gospodinjstvom na voljo milijarda 268 milijonov evrov. Tudi socialna zakonodaja se spreminja v korist socialno najbolj ogroženih, zatrjujejo, število prejemnikov pa se povečuje. »Pogosto se izpostavlja zgolj denarne socialne pomoči, otroške dodatke in štipendije, torej denarne transferje. Pozablja pa se na številne subvencije in oprostitve, ki pomembno izboljšujejo položaj posameznikov in družin: subvencioniranje vrtca, prehrane v osnovni in srednji šoli, najemnin, prevoza za dijake in študente, prehrane in bivanja za študente, za prejemnike denarne socialne pomoči tudi obvezno in dodatno zdravstveno zavarovanje…« še opozarjajo na ministrstvu, kjer podpirajo vse aktivnosti, ki spodbujajo solidarnost, dobrodelnost in čut do sočloveka. Kajti »tudi naš ključni cilj je pomagati ljudem v stiski«.

Družba Humanitarne akcije