Sprenevedanje
Tudi begunci, ki bežijo pred blazneži, so predvidljiva posledica prizadevanj »zahoda«, ki je v imenu »demokracije« uničil bolj ali manj urejene, res pa nedemokratične države in ustvaril kaos. Iskanje krivcev za trpljenje, ki smo ga z vstopom v Nato, vilensko deklaracijo »voljnih«, štirimi vojaki v Iraku in četami v Afganistanu vsaj simbolično soustvarjali, zdaj ne pomaga. Tudi bodeča žica, s katero bomo »varovali« zunanjo mejo EU, nam ne bo; je le še eno nepremišljeno in neučinkovito dejanje, ki se ga bomo lahko le sramovali. Bodeča žica je zmeraj bila in bo simbol sovraštva in trpljenja; tako bo tudi na našo gledala zgodovina. Gotovo drži, da je probleme mogoče rešiti le v Siriji, Iraku, Afganistanu in Libiji, a celo ob dobrih namenih tistih, ki bi to mogli, bo ustvarjanje miru dolgotrajno. Zato bodo Slovenijo še naprej prehajale množice; zdaj prehajajo urejeno in ne spominjajo, kot so na začetku, na množice v usodo vdanih Judov, ki sta jih nacistična policija in vojska vodili v koncentracijska taborišča. A zakaj begunce spremljajo za krotenje huliganov opremljeni policisti, ki smo jim dodali do zob oborožene vojake in uvožene policiste; po poročanju medijev je bilo med malone četrtmilijonsko množico doslej 17 manjših prerivanj in pretepov?
Množice beguncev za razliko od množic Judov ne gredo v smrt, od nje bežijo in sanjajo celo o boljšem življenju v EU. Večini od njih se bodo sicer sanje razblinile v taboriščih, v katerih bodo morda več let v prisilnem brezdelju čakali na odločitev, ali smejo ostati, medtem ko bodo evropski uradniki proučevali, ali izpolnjujejo dublinska in druga pravila. Tisti, ki jim bo uspelo ostati, bodo ostali na obrobju družbe, prezirani od »domačinov«, prepričanih, da jim prišleki odžirajo kruh. To nas pripelje do poskusov ugotoviti, kakšno in kolikšno gospodarsko »škodo« bodo povzročili. Da so izračuni lahko le hipotetični, kaže ravnanje članic EU, ki se niso mogle sporazumeti niti o kvotah mnogokrat manjše razselitve beguncev iz Italije, in še bolj podatki o pomoči v dobrinah za oskrbo beguncev. Evropski uradniki trdijo, da so že septembra opravili svoj posel, a da se članice ne držijo dogovorjenega; od obljubljenih 2,35 milijarde evrov naj bi do 15. oktobra vplačale le 0,45 milijarde. Še najbolj radodarne so s policisti; pri njih je na primer pomoč Sloveniji že dosegla polovico zahtevane. Drugače je s potrebščinami; po podatkih s 4. novembra so le pri zaščitnih maskah, te uporabljajo le ljudje, ki sprejemajo begunce, ne pa begunci, dobavljene količine enake zahtevanim. Količine drugih potrebščin, poslanih iz članic EU v Slovenijo (odeje, postelje, rjuhe, kontejnerji, sanitarni kontejnerji, grelniki, rokavice, kuhinje), pa se gibljejo med 0 in 10 odstotki potrebnih.
Priseljenci in pribežniki
Predpostavimo, da bodo v naslednjih dveh letih v EU, ki ima 508 milijonov prebivalcev, pribežali 3 milijoni; takšne so ocene »črnega« scenarija. Kaj to prinaša? Med letoma 2005 in 2014, to je v desetih letih, se je prebivalstvo zdajšnje EU28 povečalo za 15 milijonov. Naravna rast ga je povečala za 3,7 milijona, neto migracije pa za 11,3. Migracije so nasploh krojile gibanja prebivalstva v Evropi; iz »novih« držav se je prebivalstvo selilo v »stare«. Le na Irskem in v Bolgariji so bili učinki naravne rasti na skupno rast prebivalstva močnejši od učinkov migracij; na Irskem sta bila oba pozitivna, v Bolgariji negativna. Podatki po članicah razkrivajo tudi, zakaj se je nemška migracijska politika razlikovala od politike drugih držav EU. Naravna gibanja nemško prebivalstvo neprenehoma krčijo, v desetletju bi se nemško prebivalstvo brez priselitev skrčilo za 1,7 milijona, demografsko luknjo je Nemčija nadomeščala s priselitvami; z njimi je število prebivalcev do lani vrnila na raven iz leta 2005. Tokovi prebivalstva razkrivajo tudi učinke gospodarske krize; Nemčiji in Avstriji je kriza prinesla rast prebivalstva, v državah južnega obrobja – Irska, Španija, Ciper, Grčija in Portugalska – se je predkrizno priseljevanje po krizi spremenilo v odhajanje.
Kaj se bo dogajalo s pribežniki, je odvisno od azilne politike EU. Po podatkih Eurostata je v zadnjih letih približno polovica priseljencev iz nečlanic v EU ostala več kot leto dni; v letih 2010 do 2013 jih je prišlo 5,6 milijona, odšlo pa 2,6 milijona. Med prišleki jih je bilo 300 tisoč iz Kitajske, 282 tisoč iz Indije, 236 tisoč iz Maroka, več kot sto tisoč pa jih je bilo iz Pakistana, ZDA, Ukrajine in Rusije. Afganistanci so začeli množično prihajati šele leta 2012, Sirci pa leta 2013.
Prebivalcev EU, ki se niso rodili v EU, je 33,5 milijona. Med približno 20 milijoni tistih, ki so leta 2014 živeli v EU, a niso bili državljani EU, je največ, 1,6 milijona, Turkov, z 1,4 milijona jim sledijo Maročani, Kitajcev je 757 tisoč, Indijcev 652 tisoč, Ukrajincev 603 tisoč, Rusov 565 tisoč, Albancev 521 tisoč in Pakistancev 421 tisoč. Pravico do bivanja vsako leto dobi nekaj več kot 2 milijona prosilcev; državljanstvo pa je leta 2013 pridobilo 871 tisoč prosilcev.
Kam z begunci? V begunskih taboriščih sosednjih držav naj bi bilo 4 milijone Sircev, od tega 2,2 milijona v Turčiji. EU je, da se otrese beguncev, hitro pripravljena »pozabiti« na zadržke za vstop oziroma pogajanja o vstopu Turčije v EU, čeprav sta se nedemokratičnost in preganjanje Kurdov v Turčiji okrepila. Zdaj je to ne moti; hoče le, da jim Turčija prepreči prehod v EU. Turčija za to hoče priznanje, da je demokratična, da ji EU povrne stroške, da liberalizira vizumski režim in da pospeši pridružitvena pogajanja. Ni razlogov, da za vzdrževanje begunskih taborišč Turčija ne bi iztržila vsaj 10 milijard evrov. Posebno še, ker na sposobnost Grčije, da begunce zaustavi, ne gre računati. Vsiljene »strukturne reforme« in »varčevanje«, ki so ji ga po večletnem mrcvarjenju vsilile evropske oblasti, so povsem razdejali njen javni sektor.
Stroški
Predpostavimo, da bodo vsi novi prebivalci ostali brezposelni. Bi EU mogla preživeti nove tri milijone »brezdelnežev«? Pravzaprav nas zanima le, kako upravičene so trditve, da bi breme njihovega preživljanja uničilo evropska gospodarstva. Odgovor spet ponujajo sicer povsem hipotetični izračuni; po njih bi tri milijone beguncev porazdelili med članice glede na število prebivalcev, vsaka članica pa bi za njihovo preživljanje uporabila svoj sistem socialnih transferjev.
Za 3 milijone beguncev bi, če bi zanje uporabili merilo povprečnih letnih socialnih transferjev na ravni EU, ki znašajo 7353 evrov, letno porabili 22 milijard evrov, kar je 1,69 tisočinke bruto domačega produkta EU. Nemčija, ki za socialne transferje namenja 755 milijard evrov, ima pa 16,28 odstotka prebivalstva, bi prevzela 488 tisoč beguncev, zanje bi letno porabila 4,6 milijarde evrov, kar je 1,68 tisočinke njenega BDP. Slovenija, ki z BDP nekaj nad 35 milijard za socialne transferje porabi 8,8 milijarde, bi dobila 12.157 beguncev in zanje porabila 52 milijonov evrov ali 1,47 tisočinke BDP. Na kratko. Stroški, ki bi jih imele članice EU s preživljanjem beguncev, so presenetljivo majhni; nihajo med 0,82 tisočinke BDP v Latviji in 1,92 tisočinke BDP na Danskem.
Enostavna rešitev
Ne glede na to, da so stroški majhni, ostaja vprašanje, kje oziroma kako dobiti 22 milijard evrov, saj je treba v proračunu vsake članice najti vire za financiranje in sprejeti rebalanse njihovih proračunov, ki jih nato z nesmiselnimi opravili odobrijo ali ne odobrijo še bruseljski uradniki. A obstaja možnost enostavne in koristne rešitve; denar za begunce je treba natisniti in ga porazdeliti ne le med članice denarne unije, ampak med vse članice EU glede na število beguncev, ki bi jih sprejele. Pri tem bi bilo za merilo porazdelitve namesto deležev socialnih transferjev posameznih članic smiselno uporabiti kar povprečje transferjev v EU. Revnejše članice, predvsem nekdanje socialistične države, ki se najbolj branijo beguncev, bi tako dobile več denarja, kot bi izhajalo iz števila beguncev ob uporabi lastnih meril. To bi morda zmanjšalo njihov odpor do pribežnikov, zmanjšanje denarja pri bogatih pa bi bilo zanemarljivo.
Količinsko povsem zanemarljivi bi bili tudi učinki na denarni sistem ECB. Ta bi le dobro tretjino od mesečno ustvarjenega primarnega denarja, s katerim s pomočjo kvantitativnega sproščanja »rešuje« evropski finančni sistem, namesto v bančni sistem nakazala v proračune članic EU. S takšno »helikoptersko« denarno politiko bi posredno spodbudila gospodarstvo in preprečevala nastajanje nove finančne krize, ki jo ustvarja zdaj. Razlog je preprost. Mehanizem, na katerega računa ECB in ki naj bi deloval prek obrestne mere in uravnavanja količine primarnega denarja, ne deluje. Po njem naj bi zniževanje obrestne mere ECB znižalo vse obrestne mere, to pa naj bi pospešilo naložbe, saj je pri nizkih obrestnih merah mogoče najti več naložb, pri katerih je stopnja donosnosti višja od obrestne mere, hkrati pa se pri nizkih obrestnih merah manj splača odrekati zdajšnji potrošnji na račun prihodnje. Da mehanizem kljub zniževanju obrestnih mer na 0 oziroma celo negativnih obrestnih mer za depozite bank ne deluje, je razumljiva posledica »varčevalnih« ukrepov, ki jih še naprej vsiljuje EU. Če ne vem, komu bom lahko kaj prodal, si denarja za proizvodnjo ali njeno širjenje ne bom sposodil. Ne glede na obrestno mero, tudi če je ta 0-odstotna. Zato se je ECB odločila za kvantitativno sproščanje; povedano po domače, za tiskanje denarja. A tudi to ne pomaga, denar ostaja v bankah ali pa se seli na kapitalske trge, v sodobne makroekonomske igralnice, kjer viša »vrednost« delnic in napihuje nov finančni balon.
Mesečni znesek tako ustvarjenega denarja, 60 milijard evrov, bi zadoščal za tri leta preživljanja 3 milijonov beguncev. Tudi v tem primeru gre za tisočinke različnih denarnih agregatov; septembrska količina ožjega denarja M1 je bila 6428 milijard evrov, količina kreditov podjetjem in gospodinjstvom 10.661 milijard evrov. Seveda gre za idejo, ki je povsem nasprotna pravilom delovanja ECB, a tudi begunstvo se ne vklaplja v pravila. Države bi se manj prepirale o kvotah, ker pa bi begunci ves denar porabili tam, kjer bi bili, bi se »breme« hitro spremenilo v gospodarsko spodbudo.
Evrope ne ogrožajo begunci, ogroža jo bodeča žica.
