Morala (normativna etika) pa naj ima prednost pred (praktično in pragmatično) etiko. Zato, ker etično samospraševanje pomeni predvsem teleološko iskanje odgovora na vprašanje, kako določena politična skupnost razume temeljna vprašanja človečnosti in civilizacije, ki jih vidi ali razume v funkciji največje koristi zase, partikularno, moralno prevpraševanje pa gre po poti deontološkega iskanja odgovora na vprašanje, kaj je dovolj dobro in najboljše za vse, za kateregakoli pripadnika katerekoli politične skupnosti, torej univerzalno. Zatorej za ljudi in z ozirom na človečnost.
V slovenskem javnem prostoru se besedi že dlje časa uporabljata popreproščeno, zaletavo, zlahka in čez palec, površno in... (kot da mi ne uspe najti prave besede) ... neodgovorno in nedostojno. Uporabljata se tudi kot v celoti zamenljiva sinonima, četudi to nista. Tako ju uporablja tudi dnevna politika, vključno z vladajočo politiko in njenim strankarskim vrhom. Mnogi prepričljivi politični komentatorji, pronicljivi misleci in ugledni filozofi so po zadnjih parlamentarnih volitvah rekli ali zapisali, da sta bili besedi zlorabljeni v funkciji doseganja zmagovalnega volilnega rezultata in z načinom, kako sta bili uporabljeni v javnem prostoru, vsebinsko izvotljeni. Mnogim se zato upirata, četudi je še vedno preveč takšnih, ki se pustijo zapeljati njuni vsebinsko izvotljeni realpolitični rabi. In zdi se, da so se izobraženci in intelektualci njuni rabi začeli izogibati. Zato ju tudi sam uporabljam in zapisujem še z večjim nelagodjem. Razumem, da imajo ljudje vse večji odpor do javnega komuniciranja o morali in etiki. Predvsem pa do moraliziranja. Za javno filozofiranje je zato raba besed morala in etika postala tvegana. A moram, tudi želim prevzeti to tveganje.
V zadnjih tednih me skoraj ni zaposlovalo razmišljanje o tem, kako zlahka je sosednjim državam politično prikrajšati, osmešiti, celo ponižati državo Slovenijo. Oziroma o tem, kako brezmejna in kar že samoumevna je koruptivnost, ne le neprofesionalnost visokih uradnih predstavnikov Slovenije v nacionalnih in nadnacionalnih delokrogih. In o tem, koliko minut sproščenega klepetanja zadošča poklicnim politikom sosednje države ali njihovim svetovalcem, da tudi brez hitre skice na gostilniški prtiček dogovorijo zmagovalno diplomatsko potezo v procesu, ki tudi po besedah domačih politikov zadeva »vitalne državne interese«. Ne, arbitražni eksces me skoraj ni miselno zaposloval in osupljivo je, da se človek na tovrstne razžaljenosti statusa državljana celo navadi. Ponovno me je spoznavno in miselno zaposlovalo vprašanje, o katerem sem že javno govoril in pisal: sužnjelastniška praksa pri zaposlovanju mladih delavk in delavcev s statusom študenta. To vprašanje, ki je tudi problem, me zanima kot državljana, me mora zanimati kot predstavnika pravne stroke in me mora posebej zanimati kot univerzitetnega učitelja.
V nekaj poletnih, za marsikoga le formalno počitniških dneh sem se seznanil z več zgodbami o aktualnih možnostih za opravljanje študentskega dela in prevladujočih temeljnih značilnostih ponudbe dela študentom v praksi. Strnil bom tista spoznanja, ki jih razumem kot očiten in velik moralni problem.
Ne samo, da se s študentkami in študenti zelo redko podpisujejo pogodbe o delu ali sorodni obrazci v funkciji pisnega dogovora o delu. Prevladujoča temeljna značilnost študentskega dela v praksi so tako imenovana »preizkusna obdobja dela« ali »uvajanja v delo«. Njihova temeljna značilnost pa je, da v tem času študentke delavke in študenti delavci ne prejmejo plačila! Bolj natančno, ne prejmejo plačila za delo, ki ga dejansko in takoj začnejo opravljati. In med vsemi primeri, s katerimi sem se seznanil to poletje, ni bilo niti enega, da bi bila narava dela takšna, da bi bilo študenta res treba uvodoma in preizkusno uvajati v delo na način in do te mere, da bi delodajalec moral za takšno uvajanje žrtvovati svoj čas, zaradi česar bi bili njegovi stroški s preizkušanjem in uvajanjem v delo večji od koristi opravljenega dela.
V praksi je to izkoriščanje postalo pogoj za nastop študentskega dela, ki ga delodajalci sami označujejo kot »povsem običajna praksa«. Trajanje takšnih preizkusov ali uvajanj je časovno različno: od nekaj deset delovnih ur do tedna, nekaj tednov ali celo meseca. Neredko se tudi zgodi, da delodajalec po preteku enega meseca odslovi študentko ali študenta (najpogosteje študentko, če in ker gre za gostinske storitve) s posmehljivim, ponižujočim, barabinskim in kaznivim kvazipojasnilom, da z delom ni bil zadovoljen. In v suženjsko delo potisne drugo študentko. Najverjetneje ni treba posebej poudariti, da je takšno početje delodajalcev ne le moralno zavržno, pač pa tudi huda in groba kršitev delovnopravne zakonodaje.
Običajno plačilo za študentsko delo je med 3,5 in 3,8 evra na uro. Pravim: nedostojno, skoraj ponižujoče. Delavke in delavci s študentskim statusom pa se ob tem izkažejo zelo koristni, ker predvsem pri gostinskih in različnih prodajnih storitvah opravljajo vsakršno delo. Pogosto tudi z neplačanimi nadurami. Pristati morajo tudi na politiko in prakso »biti na voljo«, »biti odziven«. Če na primer danes študent izve, da ga delodajalec čez vikend ne potrebuje, se pričakuje, da se bo v petek zvečer vseeno odzval, če ga bo delodajalec klical na sobotno delo. Potreba po delu na dan, ki ni bil dogovorjen kot delovni dan, četudi le za uro ali dve, ima v očeh delodajalca prednost, torej večjo vrednost kot študentovo zasebno življenje, tudi na primer odhod domov, če študentka ali študent zaradi dela živi v drugem, oddaljenem kraju. Neodzivnost v takšnem primeru običajno pomeni jezo delodajalca in odslovitev z dela. Takšne drže delodajalcev ni mogoče označiti za moralno držo, ki spoštuje socialni položaj in dostojanstvo študentk in študentov.
Pogosto se tudi dogaja, da delodajalec ali delovodja zabeleži delo študenta kot »uvajanje« ali »poizkusno delo«, dejansko pa takšno uvajanje ali poizkusno delo traja le zelo kratek čas (delovodja na primer pokaže študentu, na kateri gumb neke naprave mora pritisniti ali na katere police naj odloži škatle ipd.), preostale ure pa študent opravlja to ali drugo delo. In za to delo ne prejme plačila! To je nemoralno, že kar sužnjelastniško izkoriščanje študentk in študentov. To je tudi protipravno ravnanje delodajalca, ker ima vsak človek v skladu s pravom pravico do plačila za vsako delo, ki za drugo osebo pomeni izmerljivo korist. A takšna oznaka ostane mrtva črka na papirju, če v državi ni orodij in mehanizmov za učinkovit nadzor na takšnim početjem delodajalcev in za zaščito delavk študentk in delavcev študentov.
Nekorektna in nedostojna so tudi vsa tista početja delodajalcev, ko študentke in študenti sicer niso izkoriščani za neplačano delo, so pa neupravičeno prikrajšani za že tako nedostojno skromen zaslužek. Mislim na tiste primere, ko bi jim delodajalci lahko omogočili primerno in razpoložljivo delo. Oziroma ko je takšno delo tako očitno na voljo, da bi jim ga morali omogočiti. Če ne »po črki zakona«, pa vsaj v moralnem oziru. Na primer, študent po dogovoru pride na delo ob dogovorjeni uri, pa mu delodajalec pove, da ga ta dan ne bo potreboval, in ga pošlje domov. Ali pa ko študent pričakuje več dogovorjenih ur dela, delodajalec pa ga po uri ali dveh pošlje domov, ker sicer zanj na splošno ima raznovrstno delo, a tega dne ni točno določenega dela. Ali pa ko študent načrtuje delovni teden po vnaprej dogovorjenih delovnih dneh, potem pa se delodajalec premisli in mu zadnji večer sporoči, naj v prihodnjih dneh vendarle ostane doma. Morda pa ga celo v petek zvečer ponovno pokliče na delo v soboto zjutraj.
Pravim, delodajalcu »po črki prava« morda v takšnih primerih res ni treba zagotoviti dela študentki ali študentu, ker je prišlo do določene spremembe pri načrtovanju dela. Vseeno pa se zdi moralno, da delodajalec tudi v takšnem primeru študentki ali študentu omogoči plačljivo delo, če je le narava delovnega procesa in delovnih možnosti takšna, da je to razumno mogoče. Ne zdi se moralno sprejemljivo, da želja delodajalca, da bo pri gostinski dejavnosti, v strežbi, prodajnih storitvah, turističnih storitvah, promocijskih storitvah ali raznih oblikah fizičnega dela »privarčeval« na primer 10 do 20 evrov, kar je plačilo za približno tri do šest ur študentskega dela, odtehta interes študentke ali študenta po zaslužku. Tudi zato ne, ker je strošek delodajalca pri tem znatno manjši od koristi za delavko ali delavca.
Dopuščata se politika in praksa nedostojnega plačila za pošteno opravljeno delo. Dopuščata se politika in praksa dela brez plačila. Le kako lahko kdorkoli od kogarkoli sprejme ali celo zahteva delo brez plačila?! Za moralo gre. Mar ne gre za moralo? Za sužnjelastniški pogrom nad moralo? Za izkoriščanje in poniževanje? Za teptanje človekovega dostojanstva? Tudi pri tem vprašanju, ki zadeva mlade kot »izgubljeno generacijo«, se kaže nujna potreba, da se končno, prvič, zanesljivo in prepričljivo osredotočimo na »etično podprto javno razpravo«. Da se zavemo pogroma nad moralo kot »javne bede«, kot »kolektivnega obubožanja«, kot dejstva, da je »naš moralni čut v resnici sprijen«, da smo »postali neobčutljivi na človeško ceno«, da sprejemamo vsakovrstna »ponižanja« kogarkoli zgolj zavoljo zaslužka, da je nujno »povrniti ponos in samospoštovanje« človeku, da živimo v »moralnem vakuumu« in da mora »politična filozofija zamegliti klasično ekonomijo«. Potrebujemo nujno vrnitev k »moralni razsežnosti« človeka in ponovno obujanje »preizkusa etične povezanosti skupnosti«.
1
Takoj! Dr. Andraž Teršek je univerzitetni učitelj in pravni filozof, zaposlen na Univerzi na Primorskem, matično na Pedagoški fakulteti.
1
Vsi citati iz: Tony Judt: Deželi se slabo godi. Mladinska knjiga. Premiki. Ljubljana 2011.