Ob migracijah v Sloveniji doživljamo ponovno polarizacijo. Med tistimi, ki želijo storiti nekaj za, so tudi prostovoljci, ki delujejo v okviru nevladnih organizacij. Samo Slovenska filantropija ima na seznamu okoli 2000 prostovoljcev. Pomoč prostovoljcev ima dve sestavini. Ena je praktična pomoč (deljenje hrane, oblačil, spremljanje bolnih k zdravniku, razvedrilne dejavnosti za otroke in druga opravila), druga pa je izkazovanje človečnosti, nudenje psihosocialne podpore ljudem v stiski. Obe sestavini sta med seboj prepleteni. Vendar v sedanji situaciji posvečamo vse premalo pozornosti človeškim razsežnostim delovanja prostovoljcev. Podcenjujemo pomembnost človečnosti za begunce.
Obenem pa s takšnim odnosom opuščamo skrb za psihološke učinke dela z begunci na prostovoljce. Ob ponudbi usposabljanj za prostovoljce o psihosocialnih dogajanjih je aktivistka ene od vodilnih nevladnih organizacij izjavila: »Naši prostovoljci tega ne potrebujejo. Razčistili so s čustvenimi vprašanji. Tisti, ki niso razčistili, niso naši prostovoljci.« Delam 23 let z ljudmi, ki so jih prizadele vojne in terorizem, pa še vedno nisem razčistila s temi vprašanji.
Na Slovenski filantropiji poteka usposabljanje prostovoljcev pred nastopom dela in vključuje tudi psihosocialni del. Namen pripravljalnega pogovora je predstaviti prostovoljcem stiske beguncev, čustvene stiske, v katerih se znajdejo ljudje, ki nudijo pomoč beguncem, težave, ki lahko nastopijo med različnimi skupinami, ki opravljajo to delo. Poleg tega organiziramo pogovore o psihosocialnih vprašanjih s prostovoljci, ki že delujejo. Sestanki prostovoljcem dajejo priložnost, da izrazijo svoje stiske, spoznajo, da imajo njihovi sodelavci podobne težave, izmenjajo izkušnje in nasvete, kako reševati težave, kako pomagati sebi in drugim, kako preživeti v psihološkem smislu, ne da bi sam utrpel škodo ali povzročal neprijetnosti drugim.
Kaj doživljajo begunci
Ljudje, ki prihajajo iz Sirije, Iraka, Afganistana, so doživeli neposredno ogroženost, prisostvovali ekstremnemu nasilju, doživeli mnogokratne izgube – izgubo družinskih članov, imetja, doma, varnosti – in nevarnost poti v Evropo. V svojih malih torbah nosijo negotovost glede prihodnosti, begunsko življenje predstavlja ponižanja in odklanjanja. Vse to prizadeva njihovo notranje ravnovesje. Nekateri govorijo pri ljudeh s težkimi travmatskimi doživetji o normalnih reakcijah na nenormalne dogodke. Osebno se čudim temu, da je tako malo incidentov v ogromni množici ljudi, ki prihaja iz prostorov tako visoke stopnje nasilja in ogroženosti. In vendar so zbrali moč in pogum ter se podali na pot visokega tveganja, da bi zagotovili sebi in svojim otrokom varnost in človeka dostojno življenje. Pomoč prostovoljcev pa je namenjena tudi zmanjševanju njihovega duševnega trpljenja, saj so v takšnem notranjem stanju ljudje posebej občutljivi za grobost, ponižanje, posebej ranljivi. Toda obenem so tudi zelo dovzetni za dobro besedo, prijaznost.
Ob sedanjem prihodu beguncev v Slovenijo vse preveč obravnavamo prostovoljce kot delovno silo. Spregledamo, da prostovoljci udejanjajo solidarnost, človeškost in človečnost, so ambasadorji dobrega, prinašajo sporočilo Slovenije: Smo dobri ljudje in vam želimo pomagati.
Prostovoljci ne potrebujejo delavnic Slovenske filantropije za izkazovanje človečnosti. Toda koristno je govoriti z njimi o tem, da se vedno znova zavedo, koliko to pomeni beguncem. Tudi v organizacijski shemi skrbi za begunce bi moralo biti več priložnosti za osebni stik prostovoljcev z begunci.
K človečnosti sodi nekaj naučenih arabskih besed, razvedrilo otrok, skrb za otroke brez spremstva, otroke, ki so se izgubili...
K odnosu z begunci sodi tudi to, da jim prepustimo odgovornost, skrb, delovanje za svojo skupnost. Dajmo jim priložnost in možnost, da pospravijo za seboj. Lahko delujejo kot prevajalci iz angleščine v arabščino in obratno.
Oprostite, da sem vam vzel toliko časa
Ob neposrednem srečanju z ljudmi, ki nosijo huda čustvena bremena in duševne rane, se pri pomočnikih, to je ljudeh različnih poklicev, ki nudijo pomoč beguncem, pojavijo sočutje, empatija, podoživljanje bolečin in prizadetosti tistih, katerim pomagajo, včasih v tolikšni intenziteti, da govorimo o posredni ali sekundarni psihični travmi. Pripovedovali so mi o prizadetosti prostovoljke med delitvijo oblačil, ki ji je mama malega otroka nekako uspela povedati, da ima še otroka, stara pet in šest let. Prostovoljka ji je hotela dati oblačila tudi zanju, toda materi je z govorom rok uspelo povedati, da sta ta dva mrtva. Prostovoljec je težko zadrževal solze ob zgodbi očeta, ki je v Sloveniji izgubil triletnega in petnajstletnega sina in ju niso mogli najti. Na avtobus ob vstopu v Slovenijo so smele le matere z otroki, on pa je bil oče z dvema otrokoma in mu niso dovolili vstopiti. Vzeli so otroka na avtobus, potem pa ju ni več našel. Najbolj je bil prostovoljec prizadet, ko se mu je oče ob koncu pogovora opravičil: »Oprostite, da sem vam vzel toliko časa.«
So pa tudi drugi vzroki za čustveno prizadetost prostovoljcev. Moti jih grobost nekaterih policistov in vojakov. Res so to redki primeri. Prostovoljci, ki delajo na terenu z begunci, povedo, da je velika večina policistov in vojakov korektnih ali prijaznih z begunci in so ne-dobri izjeme. Toda ob klicih »marš, stoko«, vpitju na prestrašene otroke ali odkritem sovražnem govoru doživijo prostovoljci osebno prizadetost in razočaranje.
Čustveno obremenitev predstavljajo tudi razumljive napetosti ali konflikti med posameznimi skupinami, udeleženimi v procesu skrbi za begunce, nesmiselno ravnanje »šefov«, organizacijske neustreznosti, ki so posledica neumnosti, nesposobnosti ali pomanjkanja izkušenj. Ob tem je treba povedati, da se organizacijsko logistična situacija procesiranja beguncev opazno izboljšuje. Kar pa zadeva osebe z neustreznim vedenjem, se razvijajo mehanizmi njihovega izločanja.
Marsikateri prostovoljec je izpostavljen pritiskom v svojem zasebnem življenjskem okolju. To je lahko pretirano zaskrbljena mati, ki misli, da hčeri grozijo nasilje ali hude nalezljive bolezni. Nemalokrat pa so prostovoljci tarča kritik svojih prijateljev ali kolegov, ki obsojajo njihov angažma ob beguncih.
Po daljšem delovanju se lahko pojavi izčrpanost, predvsem čustvena izčrpanost z motnjami spanja, razpoloženja, pomanjkanjem energije, razdražljivostjo ali depresivnostjo, odporom do dela, občutkom nemoči, telesnimi težavami. Ljudje zelo različno reagiramo na strese, travmatska doživetja, čustvene obremenitve.
Prostovoljcem smo dolžni, da jih seznanimo z možnimi zapleti in z načini njihovega preprečevanja ali zmanjševanja. Najbolj učinkovit in najlažje izvedljiv način je, da podelimo svoje stiske, vprašanja, dileme s sodelavci, s tistimi, ki imajo podobne izkušnje dela z begunci. Svoje čustvene zmogljivosti varujemo tudi s tem, da vzdržujemo in razvijamo svoje osebne strategije krepitve odpornosti – tek, vrtnarjenje, druženje s prijatelji.
Iz dolgoletnih izkušenj delovanja na vojnih območjih in dela s skupinami prizadetih od vojn in terorizma vem, da je takšna pomoč potrebna vsem pomočnikom, ne le prostovoljcem. Priporočam informiranje in pogovore o čustvenih odzivih tudi za druge skupine v tem dogajanju – organizatorje dela v nevladnih organizacijah, policiste, vojake, rezerviste, aktiviste. V pomoč pomočnikom in za dobrobit beguncev.
