Odkar je Rusija septembra vstopila na sirsko bojišče, se je ponovno začelo premikati tudi na diplomatskem parketu. Na Dunaju so se dvakrat sestali glavni mednarodni akterji v sirski vojni in se sporazumeli o okvirnih usmeritvah politične tranzicije v Siriji. Na zadnjem srečanju mednarodne sirske podporne skupine (ISSG) je pri iskanju rešitve sodelovalo kar sedemnajst držav. Ob ZDA in Rusiji so za mizo denimo sedele tudi Savdska Arabija, Iran in Turčija – glavne regionalne akterke, ki imajo pri iskanju rešitve za Sirijo tudi velike nacionalne interese.
Rešitev so lokalne kopenske sile
Toda zdi se, da so okrepljeni napadi na položaje Islamske države in priprave na še obsežnejše napade v ozadje potisnile nov veliki diplomatski poskus, da se po dveh spodletelih mirovnih konferencah v Ženevi vendarle najde rešitev. Julien Barnes-Dacey, analitik pri Evropskem centru za zunanje odnose (ECFR), pravi, da mednarodna skupnost vztraja pri sočasnem boju proti terorizmu Islamske države in nadaljevanju začetega mirovnega procesa. Hkrati pa Barnes-Dacey opozarja, da zgolj z zračnimi napadi Islamske države ne bo možno poraziti: »Potrebne bodo tudi kopenske sile lokalnih sunitskih akterjev iz Sirije, kopenski poseg vojsk arabskih držav pa bi utegnil poglobiti prepad med suniti in šiiti. Dinamika na bojišču v precejšnji meri določa potek za pogajalsko mizo, a prav zagnani mirovni proces na Dunaju predstavlja doslej največjo možnost za prekinitev spopadov in zagon političnega procesa. Barnes-Dacey pojasnjuje, da je prav vključitev regionalnih akterjev v pogajanja o Asadovi prihodnosti povečala možnosti za uspeh diplomatskega procesa. Prav pri tem poskusu vidi možnost, čeprav skromno, za evropsko diplomacijo, ki ima četrtino sedežev za dunajsko pogajalsko mizo.
Trenutno jo bolj skrbijo migracijski tokovi in zato išče kakršno koli rešitev oziroma kompromis. Zanj so pripravljene sprejeti tudi stvari, ki so jih doslej zavračale. A znotraj EU obstajajo razhajanja. Medtem ko nekatere vztrajajo pri zahtevi, da mora Asad zapustiti predsedniško mesto, druge, zaradi želje po sklenitvi kompromisa, spreminjajo stališča glede njegove usode.« Toda ta razhajanja znotraj EU obstajajo tudi pri drugih udeleženkah dunajskega (mirovnega) procesa. Zakaj je torej prav Asadova usoda še vedno tako velik kamen spotike pri iskanju rešitve? »Ali bo Asad ostal ali odšel, bo določilo, kdo je zmagovalec sirske državljanske vojne,« pravi Barnes-Dacey. In nihče od globalnih in regionalnih akterjev v tej vojni ne želi biti videti kot poraženec.
