Po taborniško lahko pomagamo ostareli osebi varno prečkati prometno cesto, pa še za dve, tri prijazne besede ostane. V tem času je mogoče kar nekajkrat nekomu povedati, da ga imamo radi, in razpenjenemu šefu prijazno razložiti, da bo vse narejeno, da ni panike in da je preveč lep dan za takšno razmetavanje z negativno energijo. V sedemnajstih sekundah je mogoče narediti otročička, čudovito bitjece, ki vam bo s srečo izpolnilo vse ostale sekunde do konca življenja. Samo toliko časa potrebujemo, da napišemo prijazno voščilnico staremu prijatelju, na katerega smo skoraj pozabili. Sedemnajst sekund zadošča najstniku, da v parku ukrade nekaj cvetlic, ki jih bo nesel na prvi zmenek z Mojco iz sosednje ulice. In prav toliko sekund največkrat zadošča, da v toplem objemu in z ljubečimi besedami potolažimo dete, ki je padlo in se malce opraskalo. Toliko časa potrebujemo, da izčrpanemu beguncu na meji ponudimo pomoč in mu namenimo nekaj spodbudnih in tolažilnih besed. Pravzaprav 17 sekund zadošča za številna dobra dejanja, ki ta naš svet lahko naredijo vsaj nekoliko bolj znosen.
Nekaterim pa je ta časovni drobec v človeškem življenju čisto dovolj za dejanje, ki bi lahko naš planet poslalo na smetišče zgodovine galaksije. Sedemnajst sekund naj bi namreč rusko vojaško letalo letelo čez nekakšno slepo črevo svete turške zemlje, vrinjeno v sirsko ozemlje, zaradi česar ga je pilot turškega vojaškega letala po sedemnajstsekundnem globokem domoljubnem premisleku sestrelil in skorajda sprožil tretjo in hkrati zadnjo svetovno vojno.
In ko bi si vsaj po tem idiotskem dogodku politični kvadratoglavci vzeli vsaj 17 sekund za premislek, ali jim je bilo vsega tega treba, raje 14 dni avtistično filozofirajo o tem, ali je Rus res kršil zračno celovitost države Turčije. Štirinajst dni merijo in izračunavajo, ali je možno, da je letalo padlo tam, kjer je, če je letelo s hitrostjo dvesto in še nekaj kilometrov na uro, zadeto pa naj bi bilo nad Turčijo, in ali je mogoče, da pri tej hitrosti toliko časa krši turški zračni prostor nad ozemljem, širokim piškavih 30 kilometrov.
Zakaj je turški pilot pet minut žebral kot pokvarjeni garmin v tarzanovski angleščini »obrnite proti jugu, obrnite proti jugu«, če pa je rusko letalo kršilo zračni prostor samo 17 sekund? Kako lahko nekdo 17 sekund krši zračni prostor neke države, s katero se bojda bojujeta proti istem sovražniku? Je 17 sekund res dovolj, da Turek v tem času najprej pet minut ponavlja ukaze Rusu in računalnik na merilnih napravah najde letalo, odpne vse varovalke in izstreli usodno raketo? Kaj pa, če Rus ukazov ni razumel, ker je ravno ta stavek predremal na uri angleščine na letalski vojaški akademiji Žukovski? Ne bi morda pilote vsaj 17 sekund učili, da preden nekoga ubijejo, 17 sekund mislijo na to, da ima oni tam v drugem letalu doma dva majhna otroka in da bo zadetek, zaradi katerega so mu potem vsi v oporišču čestitali, povzročil splošno svetovno morijo? Sedemnajst sekund je kratek čas, zato jih je škoda zapraviti za dokazovanje, kdo je močnejši in pametnejši, komu dlje nese in kdo lahko v 17 sekundah naredi večjo svinjarijo.
