Marco Parma, tako je ime izdajalskemu ravnatelju, se je odločil, da letos pač ne bo šolske predbožične predstave, dvema mamama, prostovoljkama, pa ni dovolil, da bi v času kosila otroke učili božičnih pesmi in napevov. Najprej so starši mislili, da se je ravnatelju pri 63 letih zmešalo in je podlegel kakšni levičarski sekti, Rdečim Kmerom ali povampirjenim Rdečim brigadam. Pa ni. Da bi otrokom in staršem zagrenil, če ne že povsem uničil tak praznik, kot je božič, si je izmislil najbanalnejši izgovor, ki ga pozna zgodovina protibožičnih ideologij in gibanj; kot je denimo ta, da si je Božička izmislila Coca-Cola in božič kot praznik veriga velikih multinacionalk in trgovskih mogulov. Gospod Parma je rekel, da se mu je že lani srce trgalo, ko je gledal, kako so nekateri otroci na šolski prireditvi na odru vzneseno prepevali božične pesmi, dvajset odstotkov otrok pa je molčalo in žalostno gledalo okoli – ne vedoč, kam bi se dali in kaj se dogaja – nekatere pa so starši poklicali, naj gredo z odra. »To je bil najbolj žalosten prizor v moji pedagoški karieri,« zdaj upravičuje svojo odločitev o prepovedi šolske predbožične predstave. »Česa takega ne sebi ne 200 otrokom naše šole ne bi rad znova priredil. Raje odstopim z mesta ravnatelja!«
Pa kdo na tem svetu, lepo vas prosim, prepoveduje tem dvestotim otrokom peti nabožne pesmi? Nihče. Problem je, po Parmovo, da se teh dvesto parov žalostnih oči ne more veseliti s preostalimi sošolci, ker so islamske vere, na prireditev pa morajo, ker je šolska, sicer bi špricali pouk, za to pa bi sledil opomin po razredničarki, pa ukor po ravnatelju, pa izključitev iz šole, čeprav se jim še sanja ne, kaj pomeni Sveta noč, blažena noč, vse že spi...
To naj bi bil problem, gospod Parma? Problem je, da so skrajneži dosegli svoje. Najprej so preoblečeni levičarji pregnali pravo vero in Cerkev iz italijanske šole, zdaj pa bodo mudžahidi izgnali iz šole še božične pesmi. Kdo pa je muslimanom kriv, da nimajo božiča in da k njim domov ne pridirja tisti bradač v rdeči opravi s tropom jelenov, vpreženih v sani, in rjove »hoj, hoj, jingle bells...«? Zdaj pa naj imajo pošteni kristjani in neverni ljubitelji božiča slabo vest, ker prerok ni pravočasno pomislil na to, kako se bodo počutili muslimančki, če bodo hodili v italijanske šole.
Prebivalci Rozzana s strahom legajo v postelje, kajti samo bog in Mohamed vesta, kaj grozljivega se lahko še porodi v bolni ravnateljevi glavi. Da ne bi gledal žalostnih otroških oči, da bi zadovoljil svoji sprevrženi želji, da so vsi šolarji v šoli srečni in da se nihče med njimi ne bi počutil odrinjenega, bo uvedel skupno šolsko praznovanje (s petjem in plesom) muslimanskega ramazana, judovske hanuke in hindujskega divalija. Potem bodo na šoli našli še dva budista, tri Indijance in štiri Eskime. Celo leto se bodo vrstile skupne proslave z nabožnim petjem. Vsi srečni, razen žalostne deklice v kotu, ker pri njih doma ne verjamejo v nobenega boga.
