Kriza je percepcijo socialne odgovornosti pri nekdanjih tajkunih obrnila na glavo. Njihovo ravnanje je namreč privedlo do kolapsa ali skorajšnjega kolapsa podjetij, ki so jih vodili, in zaradi širokega območja vpliva in relativne velikosti teh podjetij v regiji so bolečino delili tudi s svojim širšim okoljem. Postali so paragon socialno neodgovornega menedžerja. Menedžerja, ki je zakockal prihodnost podjetja in se igral z življenji svojih zaposlenih in posredno še mnogih drugih. V času, ko je socialna odgovornost, vsaj deklarativno, visoko na listi prioritet uspešnih podjetij, nekdanji tajkuni predstavljajo šolski primer socialno neodgovornega ravnanja. Njihove zgodbe so postale svarilo za mlade menedžerje in podjetja, ki želijo projicirati pozitivno javno podobo.
Presenetljivo je, da bi lahko bilo še slabše. Tajkuni bi lahko ne imeli hčera. Če me nekaj minut uporabe spletnega brskalnika ni pustilo na cedilu, so Igor Bavčar, Dušan Črnigoj, Bine Kordež, Ivan Zidar in Boško Šrot očetje hčera. Morda se sliši kot povsem trivialen podatek, vendar nas je morda njihovo očetovstvo ženskega potomstva rešilo globljega kriznega padca in bolj rušilnih posledic za socialno blaginjo. Ekonomske, psihološke in sociološke študije namreč že dalj časa kažejo, da ženske bolj skrbijo za blaginjo drugih od moških, novejša dognanja pa ugotovitve dopolnjujejo s tem, da naj bi hčere spodbujale socialni čut svojih staršev.
Potem ko so različni avtorji ugotovili povezavo med liberalnostjo glasovanja ameriških senatorjev ali odločanja sodnikov z dejstvom, da so bili starši hčera, sta Cronqvist in Yu v začetku prejšnjega meseca pokazala, da so podjetja s seznama Standard & Poor's 500 največjih podjetij, kjer so predsedniki uprav imeli vsaj eno hčer, dosegala občutno boljše rezultate korporativne družbene odgovornosti od podjetij, kjer predsedniki niso imeli otrok ali pa so imeli zgolj moške potomce. V povprečju so takšna podjetja dosegala kar za 11,9 odstotka višje rezultate pri meri družbene odgovornosti ter trošila za 13,4 odstotka več neto dohodka podjetja za izboljševanje odgovornosti do družbe od povprečnega podjetja. Še več, podjetja, katerih predsedniki so bili starši hčera, so dosegala nadpovprečno dobre rezultate pri čisto vseh postavkah socialne odgovornosti, kot jo meri KLD Research and Analytics od leta 1992.
Na tej točki se upravičeno sprašujete, kje sem pozabil na predsednice uprav. Ženske, ki vodijo največja podjetja, imajo seveda bolj neposreden vpliv na njihovo upravljanje od hčera predsednikov uprav. Dejansko so podjetja z ženskim vodstvom še znatno bolj družbeno odgovorna. V primerjavi s hčerinskim vplivom je učinek ženske predsednice uprave na merjeno socialno odgovornost približno trikrat močnejši, a dejstvo je, da so ženske predsednice uprav razmeroma redke. Nekdanja gradbena baronica Hilda Tovšak je torej tista izjema, ki naj bi potrjevala omenjeno pravilo. Morda pa gre v njenem primeru bolj za učinek janičarja, ko se je morala izkazati v moškem klubu vodilnih, in to še v zelo dominantno moški panogi, kot bolj »moška« od fantov.
Velika večina opazovanih šefov, s povprečno starostjo 57 let, je bila seveda poročenih in očetov, a očetovstvo sinov ali pa vpliv žena na socialno ozaveščenost podjetij je bil neznaten v primerjavi z učinkom, ki so ga na vodstveni stil imele »očijeve punčke«. Ne gre torej zgolj za učinek starševstva, ki naj bi delal vodilne bolj sočutne, temveč naj bi učinek ustvarjale prav hčere. Seveda ekonomisti ne bi bili zvesti samim sebi, če jih tudi ta, na videz pozitiven rezultat ne bi zaskrbel. Težava je namreč lahko v tem, da je vpliv hčera na vodenje podjetij prevelik. Morda bi moralo lastnike torej skrbeti, če najemajo predsednika uprave, ki ima hčer. Kaj šele več hčera? So morda ti izgubili ubijalski instinkt, ker so jih doma pomehkužile njihove ljubljenke?
V obrambi pred pretečo nevarnostjo iz tujine smo še pred finančno krizo ključe nacionalnih šampionov zaupali politično preverjenim menedžerskim kadrom. Strategija preventivnega požiga je sicer učinkovito odgnala tujce od naše srebrnine, a tudi za nas je na pogorišču ostalo bolj malo. Ostane nam seveda vprašanje, kako hudo bi šele bilo, če nam tajkunov ne bi omehčale njihove hčere. Ob upoštevanju deleža rojstev otrok obeh spolov nas je pred hujšo usodo rešil uspešen met kovanca. Glede na visok delež hčera pri slovenskih tajkunih smo bili z vidika potenciala za socialno odgovornost zelo dobro pripravljeni. Predstavljajte si katastrofalne razsežnosti, ki bi jih imela kriza za Slovenijo, če bi naše gospodarstvo vodili očetje sinov ali celo menedžerji, ki sploh nimajo otrok. Sam si na kaj takega ne upam niti pomisliti.
