Nekoč je približno vsakih deset let nastal kakšen film po literaturi Prežihovega Voranca (Koplji pod brezo, režija France Kosmač, v omnibusu Tri zgodbe, 1955, Samorastniki, Igor Pretnar, 1963, Ljubezen na odoru, Vojko Duletič, 1973, Boj na požiralniku, Janez Drozg, 1982), da se je v režiji Martina Turka in produkciji nacionalne TV pojavil še dokumentarec Doberdob – Roman upornika, pa je očitno moralo miniti sto let od prve svetovne vojne.
V stilističnem pogledu film ni nič posebnega, temelji na preizkušenem principu »govorečih glav«, ki jih prekinjajo posnetki krajin, nekdanjih vojnih prizorišč, na katera spominjajo »poetične« figure vojakov, toda po vsebinski plati oziroma po tem, kar izvemo, je ta dokumentarec tako zanimiv in prav intriganten, da bi lahko navdihnil najmanj tri igrane filme. Že sam vsebuje dve zgodbi: zgodbo o Prežihovem Vorancu, kot jo pripoveduje zlasti njegova vnukinja Metka Petrič, ter zgodbo o njegovem romanu Doberdob, o katerem govorijo doktorji in magistri literature in zgodovine (Igor Grdina, Fabian Hafner, Marko Štepec, Miran Hladnik in drugi). Literarni strokovnjaki poudarjajo, da je Doberdob z vidika svetovne primerjalne književnosti eden najboljših romanov o prvi svetovni vojni, medtem ko v šolah o Vorancu še vedno govorijo, kot bi napisal samo Solzice.
Toda tudi zgodba o tem romanu je prav »romaneskna«, a še najmanj zato, ker je bil sam pisatelj na doberdobski fronti (stara Avstrija ga je že leta 1914 vpoklicala k vojakom in ga poslala na Doberdobsko planoto; pozneje je pobegnil iz avstrijske vojske in dve leti preživel v italijanskem ujetništvu). Kaj je torej tako »romaneskno«?
Voranc je v 20. letih prejšnjega stoletja postal pisatelj, obenem pa tudi zelo aktiven član ilegalne Komunistične partije Jugoslavije. In prav kot komunistični aktivist je moral leta 1930 bežati iz jugoslovanske kraljevine. Vendar je bežal tudi kot pisatelj, ki je v prtljagi nosil rokopis romana Doberdob. Pribežal je na Dunaj, kjer se mu je zdelo, da mora ta rokopis nekam skriti. Žal tudi njegova vnukinja ni znala povedati, zakaj neki ga je skril ravno v projekcijsko kabino nekega kina. Ampak za cinefila je že to dovolj, da postane Voranc njegov junak. Še posebno, ker stvar ni ostala pri tem: rokopis Doberdoba so mu iz tega kina ukradli. V 30. letih je Voranc postal še agent Kominterne in pristal v avstrijskem zaporu. Tam je ponovno napisal Doberdob in tudi tega je izgubil: zaplenile so mu ga avstrijske oblasti, ker so menile, da jo to kakšna kriptokomunistična literatura. Kot agent Kominterne se je Voranc seveda srečal tudi z nekim drugim jugoslovanskim agentom Kominterne, Josipom Brozom, ki je pri njem v Parizu tudi nekaj časa stanoval, čeprav mu ni bilo prav, da Voranc postaja eden vodilnih mož jugoslovanske KP. Sredi napetega življenja agenta Kominterne in glavnega kandidata za vodstvo KPJ je Voranc napisal še tretji rokopis Doberdoba in ga leta 1939 pritihotapil v Slovenijo, kjer je naslednje leto izšel v knjižni obliki. Toda tudi njegov kolega Josip Broz je nekaj napisal: pismo sovjetskim šefom Kominterne, v katerem je Voranca opisal kot neprimernega za vodenje KPJ.
Voranc se je povsem umaknil iz politike in znova postal dejaven po ustanovitvi OF. Na začetku leta 1942 so ga v Ljubljani aretirali Italijani. Po kapitulaciji Italije so ga Nemci odpeljali v zapor Begunje, nato pa na sedež gestapa v Berlinu. Zakaj pa? Ne boste verjeli: ponudili so mu mesto predsednika marionetne slovenske države, ki bi jo poleg Ljubljanske pokrajine in Primorske sestavljali še Gorenjska in Štajerska. Če to ni za še en film, fikcijski, seveda, ki bi preigraval hipotezo, ali ni Voranc zavrnil te ponudbe in raje pristal v koncentracijskem taborišču tudi zaradi politikantske spletke, ki ga je odnesla iz KPJ.
