Omerzu na Liffu sodeluje že drugič, tako kot njegov prejšnji film Mlada noč pa bo tudi Družinski film prikazan v sklopu Perspektive, uradnem tekmovalnem programu festivala, v okviru katerega se bo deset filmov potegovalo za nagrado vodomec.
Družinski film je svetovno premiero doživel pred dvema mesecema, zdaj je na vrsti še slovenska. Kako se odločate, kdaj in kje boste predstavili svoj film?Delno je pri tem pomemben datum zaključka produkcije, deloma pa tudi profil festivala oziroma to, kako bo film prišel do izraza na določenem festivalu. Razlog, da filma, ki je nastal v češki, nemški, slovenski, francoski in slovaški koprodukciji, nismo prijavili na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, je bil ta, da na filmskem festivalu v San Sebastianu zahtevajo svetovno premiero.
Ne zgodi se ravno pogosto, da imajo mladi režiserji možnost tako hitro posneti svoj drugi film. Vam je to zagotovil uspeh Mlade noči?Uspeh prvega filma je gotovo pomagal. Scenarij za Družinski film je bil namreč nekoliko nekonvencionalen, in čeprav je bil potencialnim producentom všeč, so menili, da je projekt tvegan. Glede na to, da imata filma nekaj vzporednic, med drugim sem se v obeh lotil podobnih tem, namesto glavnega lika sem na primer v obeh predstavil skupinski portret, je bila Mlada noč seveda tudi dobra referenca.
Scenarij za Mlado noč je nastal po že obstoječi predlogi, Družinski film pa je originalna zgodba. Kaj je navdihnilo to nenavadno zgodbo?Prvi impulz, ki je na neki način začel zgodbo, je bil kratek članek v časopisu o izgubljenem psu, ki so ga rešili z nekega samotnega otoka. Ta novica oziroma izgubljeni pes mi je sprožil osnovni motiv pripovedi, to je odsotnost. Družinski film namreč govori o družini, v kateri je vsaj eden od članov vedno odsoten. Zdelo se mi je zanimivo, da je tisto, kar je odsotno, v resnici vedno pomembnejše kot tisto, kar nas obdaja, saj zelo pogosto razmišljamo in se obsedamo prav s tistim, kar nam je nedosegljivo. In na tem izhodišču sva z Nebojšo Popom - Tasićem napisala celoten scenarij. Cenim njegove tekste in dramska besedila, saj je njegov jezik zelo živ, prav tako pa ima dober občutek za dialoge. Razlog, da sva pisala skupaj, je bil po eni strani ta, da mi ustreza in sem navajen takega načina pisanja, po drugi strani pa sem želel ustvariti enako močni perspektivi otrok in staršev. Sam nimam izkušnje s starševstvom, zato sem želel scenarista, ki to izkušnjo ima.
Kaj v zvezi z družino vas je pritegnilo?Deloma je to gotovo posledica dejstva, da sem v tistih letih, ko se ljudje začnemo preizpraševati o družini kot taki. Tudi ljudje, ki so mi blizu, se sprašujejo o istih stvareh. Nekateri izmed njih poskušajo ustvariti svojo družino, pogosto na podlagi predstav, ki jih imajo o družini, vendar se stvari ne izidejo vedno tako, kot si zamislijo.
V filmu tako analiziram družino, vlogo družine v družbi in odnose znotraj družine. Zanima me, kako se zaradi različnih dogodkov spreminjajo odnosi znotraj nje, kako se v različnih situacijah porazdelijo vloge in kako se prenaša odgovornost med člani družine.
V prvi polovici filma se veliko dogaja, vendar se bolj malo zgodi, v drugi polovici filma in predvsem v zaključku pa vse, vključno z družinsko skrivnostjo, privre na dan. Zakaj ta neenakomerni ritem?Teza, da ima življenje linearno dramaturgijo, se mi ne zdi resnična. Življenje nima zgodbe samo po sebi, je sicer polno nekih dramatičnih situacij, kot to nakazujejo filmi, vendar ostanejo te situacije pogosto zgolj v zametkih in se ne razvijejo, saj jih ljudje preprečimo oziroma poskušamo najti izhod iz njih. Prav tako se določene stvari v življenju kar zgodijo, brez nekega vnaprejšnjega opozorila ali uvoda, kot to predstavlja klasičen filmski pristop.
V filmih me pogosto moti, da poskušajo urejati omenjeno dramaturgijo življenja in iz nje ustvarjati linearno zgodbo. Stvari se v življenju ne razvijajo tako in to dejstvo poskušam prenesti tudi v svoje filme.
Morda je po dveh filmih še prezgodaj govoriti o avtorskem podpisu, vendar imata oba vaša filma določene vzporednice, med drugim to, da se vaši liki pogosto znajdejo v zaprtih krogih.Pri odnosih med ljudmi me zanimajo predvsem stvari, ki se zgodijo v tiste vrste napetostih, ki jih lahko ustvarijo samo bližnji odnosi. V filmu to niso neke dramatične ali celo katarzične situacije, ampak položaji, v katerih so te napetosti izražene v podtekstu. To je tip situacij, ki me zanima, te se vedno dogajajo za štirimi stenami, kar je mogoče na platnu najbolje poustvariti s komornimi scenami.
Rdeča nit v Družinskem filmu pa niso človeški liki, temveč pes. Metafora česa je?Zanima me poetičen film, vendar imam na splošno težave z uporabo metafor, saj se lahko zelo hitro zgodi, da izpadejo preveč ceneno ali preveč lirično, preidejo v kič in se odmaknejo od človeka. Rad imam metafore, ki so poetične, vendar morajo biti tudi zelo fizične, in pes je prav tak. Po eni strani obstaja fizično, bori se za svoje preživetje in v tem ni nič poetičnega ali liričnega. Po drugi strani pa pes deluje tudi kot močna metafora za to, kar mora prestati družina, da lahko ostane skupaj.
