Ampak kar se mi je nekoč v nekem komentarju o Liffu prikazalo kot razodetje, je v zadnjih letih dobilo povsem banalno obliko festivalske samopromocije. Nekdanje otvoritvene ceremonije z raznimi nagovori so namreč zamenjali skeči, sprva še kar zabavni in duhoviti v poigravanju s filmskimi aluzijami, dokler jih niso nazadnje – in dokončno letos – zamenjale festivalske »avtoreference«, ki hočejo reči prav to, kar je nekoč delovalo kot »razodetje«: da, Liffe je močnejši in privlačnejši od samih filmov, ki jih prikazuje. Kar smo v promocijskem filmu lahko slišali tudi iz ust direktorja festivala Simona Popka: vse gredo gledat, tudi če jim pokažemo kakšen šesturni filipinski film. Sicer ima prav, kajti ne pred Liffom ne po njem gledalci »takšnega« filma ne bi šli gledat, če bi sploh kje prišel na spored, vendar to velja tudi za manj »nenavadne« liffovske filme, če in ko pridejo na redni spored. Brž ko se pojavijo v kinu, jim začne primanjkovati gledalcev. Tako se res zdi, kot da s koncem festivala mine tudi zanimanje za filme, vsaj v kinu. Ampak to je drug problem, ki niti najmanj ne upravičuje liffovske samohvale, še posebno, če se »podaljša« v živo utelešenje in duhovičenje Jonasa Žnidaršiča. In kot da to ne bi bilo dovolj, je potem sledil še oglas Liffovega glavnega sponzorja Telekoma, v katerem so se toliko zahvaljevali, da sem začel zamujati na naslednje projekcije. Toda tisti »hvala, hvala, hvala« se je vendarle nekje prijel. V samem Cankarjevem domu, kjer so se s častno nagrado zahvalili sponzorju Telekomu, ki sicer podeljuje glavno festivalsko nagrado, vodomec.
Neka oblika festivalske »premoči« je tudi sama količina filmov – v desetih dneh jih je bilo prikazanih 99. Če bi kdo hotel videti vseh teh 99 celovečernih filmov, bi si jih moral ogledati deset na dan. Kar bi pomenilo skoraj 20 ur preživeti v kinu. Niti v Volčji druščini, dokumentarcu o fantih, ki so, zaprti v stanovanje, odraščali ob filmih, ni bilo takšnih »cinefilov«. Sicer je tudi na drugih festivalih tako, povsod kažejo več filmov, kot si jih je mogoče ogledati, toda vsaj na tako imenovanih velikih festivalih imajo tekmovalne programe, ki so »glavna atrakcija«. Na Liffu so tekmovalni program Perspektive, toda te niso tako »atraktivne« kot Predpremiere. Letos so prodali 44.000 vstopnic, kar pa ne pomeni tudi toliko gledalcev. Na Liffu je tako, da posamezni gledalci kupijo vstopnice za več filmov, nekateri tudi za okoli trideset, in med temi je gotovo več »predpremiernih« kot »perspektivnih«. Čeprav sta bili tudi v letošnjih Perspektivah dve »atrakciji«: češki Družinski film slovenskega režiserja Olma Omerzuja, ki je navdušil žirijo kritikov, in madžarski Savlov sin, ki ga je uradna žirija »spregledala«. Ne vem, čemu naj se bolj čudim.
Če je bila liffovska samopromocija tokrat tako moteča, ni bila zgolj zato, ker je bila obupna, ampak zato, ker je odveč. Ta festival je ne potrebuje, vsaj dokler mu uspeva ta čudež, da v času, ko kinematografski obisk upada, ker individualno gledanje filmov doma vse bolj prevladuje nad kolektivnim gledanjem v kinu, ne le spremeni Cankarjev dom v največji kino v mestu in celo v Kinu Šiška koncerte zamenjajo filmi, ampak se tudi v preostalih treh mestnih kinodvoranah (Komuni, Kinodvoru in Kinoteki) tre toliko ljudi kot nikoli čez leto. In dokler je njegov »raison d'etre« še vedno ta, da prikaže filme iz skoraj svetovne produkcije, ki jih, vsaj velike večine, v tukajšnjih kinematografskih razmerah, ki jim vladajo kinocentri, ne bi nikoli videli. Med drugim zanesljivo ne takšnega, kot je (če izberem še »svojega«) Zadnji dan Jicaka Rabina. Ta je kot izvrstna analiza nekega političnega atentata tudi zelo aktualen, ko razkrije religiozne temelje terorističnega dejanja.
