Mestna plaža z naravnim bazenom, zunanja kavarna, veliki in mali oder za dogodke, površine za odbojko, šah, balinčke, namizni tenis, otroško igrišče, tekaška steza, skejterski park, prostori za piknike, viseče mreže in klopi. Vse to in še kaj je zdaj že arhitektka Nika van Berkel umestila v revitalizirani Centralni stadion za Bežigradom v svojem magistrskem delu, ki ga je zagovarjala v letošnjem letu in za katerega bo v sredo prejela Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani.
Van Berklova pravi, da se ji je ideja o oživitvi Plečnikovega stadiona z ureditvijo razgibanega mestnega parka porodila, še preden se je lotila priprave naloge. V zadnjih letih se je namreč veliko zadrževala v okolici stadiona in tako se je njeno zanimanje za ta prostor večalo. »Stadion mi je pravzaprav že sam narekoval parkovno rešitev, saj je v času neaktivnosti postal zelena oaza, poraščena z rastlinjem,« pripoveduje avtorica, ki z zelo podrobnim predlogom v prvi vrsti poudarja, kako bi se lahko s problematiko gradbenih ograj in degradiranih prostorov spopadli tudi na bolj nekonvencionalen način.
Do končne ideje o programu je mlada arhitektka, ki je v prestolnici kot članica društva ProstoRož aktivno sodelovala pri oživljanju Trubarjeve ceste in urejanju žepnih parkov na parkirnih mestih, prišla tudi s preučevanjem zgodovine. »Plečnik je menil, da ima odprt prostor enako kompozicijsko vlogo kot grajeni objekt. Glavna ideja je bila tako atletsko tekmovališče z gledališčem na prostem. Videla pa sem tudi nekaj predhodnih načrtov stadiona, v katerih Plečnik predlaga sproščen program v prostoru, na primer otroško igrišče, oder za dogodke, kopališče, prostor za stojnice in taborjenje.«
Ker jo je vse vodilo do ideje o bežigrajskem parku, je zato s pomočjo primerov iz tujine analizirala tudi, kaj je park nekoč in danes. To jo je pripeljalo do sklepa, da so parki doslej služili večinoma sprehodom, danes pa morajo prek raznolikih aktivnosti zadovoljiti potrebe vseh interesnih in starostnih skupin.
Novi objekti pod zemljo
Medtem ko visokoleteči načrti Joca Pečečnika doslej še niso obrodili sadov, ampak sprožajo samo številna nasprotja, ideja van Berklove skoraj ne zahteva nove gradnje. Obstoječe objekte bi avtorica ohranila in vanje umestila upravo, kavarno, restavracijo, javne sanitarije, garderobe in shrambo. V celoti bi ohranila tudi tribune, nekaj novih prostorov pa bi poglobila v tla, zaradi česar bi se popolnoma zlili s krajino. Tako pod velikim odrom predvidi objekt, v katerem bi bila poleg garderob in shrambe še dvorana za lokalno skupnost. Novopečena magistrica arhitekture kot gradnik prostora uporabi samo zelenje, in to izključno avtohtone slovenske rastline. Vse zunanje dele stadiona bi konservirala, na noben način ne poseže niti v Fondove vrtičke.
»Projekt revitalizacije Centralnega stadiona mestu vrne del Plečnikove dediščine in s tem izboljša odnos prebivalcev do prostora,« je zapisala van Berklova, ki je nalogo izdelala pod mentorstvom Vase J. Perovića in s pomočjo Anje Vidic. Na ravni magistrske naloge sicer ni preračunala stroškov predlagane ureditve, se pa zaveda, da je ključni pogoj za izvedbo takšne ideje – seveda še preden se začne govoriti o denarju – javni konsenz o tem, kaj je dobro za prebivalce mesta. »Če želimo, da se ljudje več rekreirajo, preživljajo več časa na prostem in so zaradi tega bolj zdravi, potem bi takšen projekt verjetno zahteval tudi delno javno financiranje,« pravi in se opira na danskega urbanista Jana Gehla, ki je izračunal, koliko bolj so zdravi prebivalci Köbenhavna, ker več časa preživijo zunaj.
Svojega predloga ni primerjala z aktualnimi načrti lastnika, ocenjuje pa, da leta 2009 izbrana natečajna rešitev ne vzpostavlja jasnega odnosa do starega, objekti so preveliki v razmerju do obstoječe kulturne dediščine. Zanjo je najpomembnejše mnenje splošne javnosti, ki bi morala med drugim dobiti več možnosti za odločanje o proračunu. Revitaliziran mestni stadion in podobni projekti pa bi lahko aktivirali celotno Ljubljano in jo naredili še bolj privlačno za prebivalce in obiskovalce mesta, je prepričana van Berklova, ki se je po končanem študiju v Sloveniji pridružila družini na Nizozemskem. Trenutno opravlja prakso v nizozemskem biroju VMX Architects.
