»Prodano za 14.000!« je vodja nedeljske dražbe umetnin in starin končal po pričakovanjih najspektakularnejše potegovanje za sliko Toneta Kralja Kraški sejalec iz leta 1970, 120 krat 210 veliko olje na platnu.
Ta nekajsekundni opravek je minil tako, da je pri klicu predmeta pod evidenčno številko 108, ki je veljala za sliko – spominjajoč na navijača, ki tekmo preživlja na galeriji, samo kadar občinstvo završi, pa se premakne do zgornje vrste tribun in vrže pogled na igrišče –, skozi zadnja vrata dvorane hitro in večini neopazno (za njihovimi hrbti) vstopil mlajši, športno grajen moški v majčki burton, trenirki in tekaških copatih ter diskretno privzdignil svoj dražiteljski kartonček. Ob izostanku konkurence je dobil sliko za izklicno ceno. In nasmejano, olajšan za 14 tisočakov, spet izginil.
Devet grafik Iveta Šubica za 80 evrov
Deloval je kot pooblaščenec nekoga drugega, vendar pa nam je sam to zanikal. »Ne, ne, ta slika je zame. Kralja obožujem. Imam že eno njegovo manjšo sliko. Glede videza pa naj povem, da so Janis Joplin nekoč vrgli iz trgovine z avtomobili, zato ker ni bila primerno urejena, je pa seveda imela denar,« je povedal gospodič David. Ki je, pravijo poznavalci, svoj denar pametno vložil. Kraljeva slika, ki je poljudno najbolj znan po svojih ilustracijah povesti o Martinu Krpanu, je menda že danes, nekaj dni po dražbi, bistveno dražja. Prodajala se je še ena slika od istega slikarja z naslovom Sv. Luka slika Marijo, za izklicno ceno 2400 evrov, a je ni kupil nihče. Čeprav je po mnenju Braneta Koviča, umetnostnega zgodovinarja, likovnega kritika in poznavalca umetnostnih razmer, slikarsko boljša od Kraškega sejalca. In Kovič pravi: »Vedno je vprašanje, ali kupuješ sliko ali podpis desno spodaj, se pravi ime. Izmed zadev, ki se niso prodale, se pa meni zdijo ugodne, bi omenil še Tihožitje Petra Kocjančiča, katerega izklicna cena je bila 150, je pa po mojem mnenju vredna 1500 ali vsaj 1000 evrov. Prav tako zanimive so bile tudi partizanske grafike Iveta Šubica z izklicno ceno 80 evrov za devet grafik, od katerih bi vsaka lahko dosegla ceno 100 evrov. Sicer pa glede dražb pri nas ni prepoznavnih pravil, tudi zato, ker je veliko dobrodelnih, na katerih pa ljudje dajejo nerealne denarje za zadeve, ki se jim potem valjajo po raznih omarah.«
Karbidni filmski projektor za 65 evrov
Izmed slik so zaznavnejše cene dosegle še 58 krat 45 cm veliko oglje na papirju z naslovom V pristanišču iz leta 1929 tržaškega slikarja Alberta Sirka, ki se je prodala za izklicno ceno 1200 evrov, in pa slika skupine Irwin Hostja iz leta 1994, ki je šla za 1500 evrov. »S skupinami Irwin, Laibach in NSK je danes tako, da se iščejo starejša oziroma dela, ki jih navaja njihov zadnji katalog. Je pa tako, da se je na nedavni dražbi v New Yorku njihova slika prodala tudi za 6000 evrov, kar je zelo spodobno,« je povedal Jaka Prijatelj, organizator dražbe iz antikvariata Antika Carniola v Ljubljani, in še splošno ocenil dogodek: »Z dražbo smo lahko zelo zadovoljni. Naprodaj je bilo 142 predmetov, prodalo pa se jih je več kot pol.« Raznih stvari. Gospod Peter, ki je prišel zgolj zaradi karbidnega filmskega projektorja z začetka 20. stoletja, katerega izklicna cena je bila 30 evrov, dobil pa ga je za 65, je bil nadvse zadovoljen: »Vesel sem, da se je ustavilo. Samo 100 evrov sem bil pripravljen dati zanj. Za kaj ga bom imel? Ne vem. Všeč mi je. Zanimiv se mi zdi.«
Plečnikov fotelj za 3800 evrov
Plečnik je bilo geslo, pod katerim se je prodalo največ predmetov. Jože Plečnik, slavni arhitekt. Iz njegove zapuščine so se prodajali in prodali: svečnik za 750 evrov, lesena šatulja za 100 evrov, kadilnica za 200 evrov, spominska škatla za 130 evrov, še ena šatulja za 160 evrov, usnjen stol iz leta 1930, ki je enak stolom, kakršni so bili del opreme sejne dvorane predvojne Vzajemne zavarovalnice, za 3800 evrov in pa originalni 35 krat 100 cm velik načrt za gradnjo vile na Bledu za 800 evrov. Zadnje menda spada med najboljše posle dražbe, ker se te stvari najlaže prodajo naprej. Domnevno gre za načrt dodatne vile kraljevske družine Karađorđević, ki pa (zaradi atentata na Aleksandra Karađorđevića in nekaj kasneje zaradi izbruha druge svetovne vojne) nikdar ni bila zgrajena oziroma so bili za časa Plečnika zgrajeni samo stebri, na katerih je potem nastal paviljon Belvedere. Povedano drugače. Vse, kar je bilo na nedeljski dražbi na voljo od Plečnika, se je tudi prodalo. Za nekoliko manj, vendar pa prav tako opazno »modno« se je izkazalo ime Maksima Gasparija. Njegova plaketa Prešernove družbe iz leta 1975 z izklicno ceno 40 evrov je bila prodana za 250, prav tako plaketa in diploma filatelistične zveze z izklicno ceno 50 evrov, ki je na koncu šla za 220. Gasparijevih očal z izklicno ceno 50 evrov ni kupil nihče, se je pa za 190 evrov prodal njegov portret lastne soproge.
Usnjen pilotski jopič JLA za 200 evrov
Vendar pa večjih dram ni bilo. Kupci si niso spektakularno konkurirali. Dvakratnik izklicne cene je dosegla Plečnikova šatulja, ki je bila na koncu prodana za 130 evrov, slika Mihaela Kambiča Mati z otrokom, katere izklicna cena je bila 250, končna pa 520 evrov, grafika Avgusta Černigoja z naslovom Akt, ki je z izklicnih 100 evrov narastla na 280, prav tako grafika Marjana Pogačnika, ki je s 100 prišla na 450 evrov. In pa seveda že omenjeni karbidni projektor, ki ga je gospodu Petru s 30 evrov licitacija podražila na 65.
Od drobnarij, ki so se še prodale, naj omenimo, da je bil punkovski fanzin Pank zija, ki je leta 1980 v Mariboru izšel v 200 izvodih, z izklicno ceno 30 evrov na koncu prodan za 50, da se je sprehajalna palica iz prve polovice 20. stoletja prodala za 63 evrov, šaljiva razglednica protialkoholnega kongresa, odposlana leta 1902, za 62 evrov, otroška družabna igra Jugoslavija iz leta 1953 (neke vrste monopoli) za 52 evrov, pilotski usnjen jopič JLA, izdelan leta 1975, za 200 evrov, zemljevid Toskane (51 krat 56 cm) pa za 45 evrov.
Izmed stvari, ki so ostale neprodane, imajo pa potencial, velja omeniti izvrstno ohranjen izvod pesniške zbirke Čaša opojnosti Otona Zupančiča iz leta 1899, ki je bila na voljo po izklicni ceni 100 evrov. Za primerjavo povejmo, da sta jugoslovanski avtomobilski registrski tablici iz leta 1950 dosegli ceno 70 evrov.