Med kristalnimi kozarci, figuricami, slikami, kovčki, zgoščenkami in mnogimi drugimi predmeti s pridihom preteklosti se na Poljanski cesti 14 že pet let in pol skriva tudi Irena Mrhar. »Še malo pa bom dobila inventarno številko,« se pošali prodajalka, ki je v tem času hote ali nehote postala tudi obraz posredovalnice rabljenih predmetov Stara roba, nova raba. Ta kot socialno podjetje deluje pod okriljem društva Kralji ulice, o katerem gospa s prepoznavno figo na temenu govori s tonom, iz katerega veje hvaležnost. Brez njihovih programov namreč najverjetneje ne bi bila že napol strokovnjakinja za starine, ki gre vsak dan v službo in ima streho nad glavo, ampak bi jo odnesel vrtinec nemoči in bolečine. »Moja pot je tako dolga in čudna,« je začela pripoved sredi svojega drugega doma.
Rešila jo je klepetavost
Kmalu za tem, ko so odprli posredovalnico, je Irena že na vratih doživela nenavaden prizor, ki se ga še vedno dobro spomni. »Oprostite, kje je pa tista klošarska trgovina?« jo je nagovorila gospa, ki tako kot mnogi zaradi stereotipov o kraljih ulice ni pričakovala tako urejenega prostora in prodajalcev. Irena, ki jo je zelo zabavala zadrega gospe – mimogrede, postala je njihova stalna stranka –, ko je ugotovila, da je na pravem naslovu, sicer nikoli ni bila brezdomka, a znašla se je zelo na robu. »Nisem videla izhoda. Na izbiro sem imela ali ulico ali pa nasilnega partnerja.« Lahko bi se zatekla v varno hišo, a zaradi starosti bi ji dovolili ostali le tri mesece. »Kaj pa potem?« jo je mučilo poleg dolgotrajne brezposelnosti.
Samo s socialno podporo je bilo težko preživeti, zato se je, ko je zvedela, da v Ljubljani lahko kupiš in prodajaš revijo Kralji ulice, takoj odzvala. Tako si je želela delo, da je bila pripravljena delati kar koli. »Ni mi bilo izpod časti po Stari Ljubljani prodajati časopis, saj ne kradeš, ne delaš nič narobe, samo delaš.« Še v času tolarjev je tako postala prodajalka s številko 47. Tako kot v časih, ko je bila natakarica, sta ji njena zgovornost in vedrost seveda pomagali tudi pri prodaji, potem pa so jo v društvu povabili še v program usposabljanja za delo v posredovalnici Stara roba, nova raba. »Seveda sem z veseljem sprejela, saj mi ni bilo treba več stati zunaj in sem lahko delala na toplem.« Ta zelo pametna odločitev jo je rešila, ko je bila že tik pred tem, da njen dom postane ulica.
Iz primeža obljub nasilnega partnerja jo je k sreči znova rešila prav njena klepetavost. Ko je namreč naglas potarnala o dogajanju za štirimi stenami, so ji v društvu Kralji ulice takoj ponudili program nastanitvene podpore. V letu in pol se je finančno in čustveno postavila na noge, tako da je lahko najela sobo na trgu in še danes uspešno biva na svojem. »Naučila sem se, da te ne sme biti sram. Vse probleme je treba dati ven, ne glede na to, kako hudi so. Nekdo ti bo ponudil bilko in ti se je oprimi,« je izkupiček njenih izkušenj. V najlepših letih je v prometni nesreči izgubila moža, kako znajo ljudje ponuditi roko sočloveku pa je izkusila že kot otrok. Kot dveletno deklico jo je posvojil par iz Postojne, kamor se z veseljem vrača, saj je to kraj, kjer je prvič občutila ljubezen in srečo.
Premagala strah pred računalnikom
»Irenca je legenda! Dala je čez takšno življenjsko šolo, ki je ne more nihče študirati,« je potrdil tudi njej poznani kupec, ki je čakal na vratih še pred odprtjem trgovine. »Tole sem spravila zate!« mu je veselo pokazala staro jugoslovansko kuharsko knjigo. Takšnih obiskov je veliko, pove, a nič manj ni niti radovednežev, po novem tudi turistov. Nekateri pridejo brskat zaradi veselja, drugi pridejo po darila, tretji iščejo točno določen kos. »Enkrat je prišla gospa kar z razbitim kozarcem, da je pokazala, kaj potrebuje,« se spominja.
S pomočjo nekaj starinarjev s socialnim čutom je Irena počasi dobila tudi dober občutek za starine, ko jo je v roke vzel še potrpežljivi režiser in pesnik Brane Bitenc, pa se je naučila uporabljati še računalnik. »Prej sem se ga bala kot hudič križa,« se nasmeji sama sebi, potem pa se hitro pohvali, da zdaj obvlada vse od elektronske pošte, facebooka do ebaya in bolhe. Vedno je namreč treba preveriti izdelek in postaviti ceno: »To ni trgovina, da dobiš artikel z deklaracijo.« Ne, prihajajo pa stvari z zgodbo. In te so tiste, ki naredijo njen vsakdan vesel in zanimiv.
