»Kvaliteta slovenske literature ni vprašljiva, a samo literatura ne bo dovolj. Ustvariti moramo širšo znamko slovenske kulture,« je poudaril predstavnik Javne agencije za knjigo Aleš Novak na okrogli mizi Slovenska literatura kot blagovna znamka?, na kateri so se sodelujoči osredotočili predvsem na promocijske možnosti, ki jih bo imela Slovenija kot častna gostja na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Zdi se, da smo za tujce zanimivi predvsem kot nekdanja jugoslovanska država, zato bi lahko njihova pričakovanja in sodobni slovenski moment združevali avtorji, kot sta Goran Vojnović in Drago Jančar, moderatorka Renata Zamida pa je pripomnila, da bodo nemara naša tema v prihodnosti tudi izbrisani.
»Jasno je, da nacionalne samozavesti mlada država ne more doseči z vladnim dekretom, temveč s predstavitvami literature v javnosti in nagradami,« je dodal Andrej Blatnik, ki opozarja na izjemno kvaliteto naše poezije in dramatike. A brez povezovanja s kreativno industrijo, gospodarstvom in turizmom ne bo šlo, sta poudarili še oglaševalka Maja Hawlina in Barbara Koželj Podlogar iz Slovenskega kulturno-informacijskega centra SKICA.
Treba je vedeti, kaj komu
Odgovorna za mednarodne dejavnosti v Javni agenciji za knjigo Katja Stergar je na okrogli mizi na temo prevajalcev kot literarnih agentov dejala, da se v tujini nihče ravno ne puli za slovensko literaturo, saj je v resnici zelo malo naslovov, za katere na mednarodnem trgu poteka trda bitka. Zato je treba vedeti, kaj ponuditi komu, niso vsa besedila primerna za vsako založbo in za vsako ciljno publiko. »Za vsak sestanek se je treba vnaprej pripraviti in se osredotočiti na največ pet naslovov. Včasih je iz rokava treba povleči kak nepričakovani as.«
Prevajalka iz in v francoščino Barbara Pogačnik pravi, da je za prevajalca ob prevajalskem znanju pomembno široko literarno znanje. Sama je vsaj deset let organizirala in vlagala v delavnice z avtorji iz različnih okolij in prek tega spoznala estetski horizont in način razmišljanja v različnih jezikih. Hispanistka Barbara Pregelj pa ugotavlja, da bi bilo za slovensko literaturo bolje, če bi jo hkrati promovirali tudi agentje, saj imajo čisto specifična znanja, ki jih prevajalci ne glede na širino horizonta in jezikovno mojstrstvo najverjetneje nimajo.
Samizdat kot simptom vztrajnosti
Vloga samozaložništva se je v zadnjih desetletjih povsem spremenila, so ugotavljali za drugim omizjem debatne kavarne. Če so še sredi 20. stoletja samizdati izhajali kot odgovor na politično ali umetniško cenzuro, danes samozaložbe vznikajo iz vztrajnosti avtorja, potem ko so ga zavrnile založbe. »V veliki meri gre pri tem za nekvalitetna dela,« ugotavlja prevajalec Drago Bajt. Drugi razlog je upanje na večji zaslužek v primeru knjižne uspešnice, saj si svojih deležev pri takih izdajah ne odtrgajo založnik, distributer, trgovec. Andrej Hočevar je spomnil na knjigo Psi, ki je sicer samozaložniški, a hkrati izjemno uspešen marketinški in prodajni projekt. Tehnološka revolucija je omogočila še dodatno poenostavitev postopka izdaje knjige in v zadnjih letih je bilo nemalo knjižnih uspešnic izdanih brez založbe in drugih posrednikov – vse to pod vprašaj postavlja ugotovitve o načrtni »državno sponzorirani« gradnji knjižnih blagovnih znamk in vlogi različnih vrst agentov.
Humanistika danes
In kako naj na trgu ali vsaj na knjižnem sejmu vztrajajo humanistične in družboslovne založbe, ko pa sta Gospodarska zbornica in Cankarjev dom najemnino za stojnice letos zvišala za štirideset odstotkov in zato nekaterih založb, denimo Analecte, sploh ni sejmu? Rastko Močnik poudarja, da se z izgnanstvom teoretske knjižne produkcije in umanjkanjem terminologije v slovenščini udejanja kolonialna praksa Evropske unije. Zdravko Kobe obenem problematizira, da se družbeni napredek in sistem vrednosti ne utemeljujeta več na znanstveni način, temveč le skozi izmenjavo mnenj. Najboljša ideja dandanes tako ni več tista, ki je najbolj resnična, temveč tista, ki se najbolje obnese na trgu, misleci pa več niso humanisti, ampak le še gospodarstveniki.
Primož Krašovec je samokritičen, češ da se v pripravi izdaje nove knjige tudi humanistične založbe vsakič znova vprašajo, če se bo izdaja finančno obnesla in ali bo vsebina knjige razumljiva tudi splošni javnosti, s čimer so očitno ponotranjili neoliberalno racionalnost in diskurz javnih agencij. Mladen Dolar pa vidi rešitev v nadaljnjem zaupanju v svoje ideje in založniške programe. »Nujno je, da se tovrstne založbe povežemo in organiziramo alternativni knjižni sejem. Ideje so naše bombe,« sklene Dolar, s predlogom za neposredno akcijo že naslednje leto.
