Če ste za hip pomislili, da ste zgornje besede prvič slišali v zadnjih dneh, se motite. Gre namreč za ključne očitke, ki so jih predstavniki gospodarstva, davčne stroke in opozicije na ministra za finance naslovili že davnega leta 2004. Takrat je največ pozornosti zbudila 50-odstotna obdavčitev pretežnih kapitalskih deležev v podjetjih, torej tistih, ki presegajo pet odstotkov. Verjetno se še spominjate zgodb o ubogih menedžerjih, pidovskih in drugih mogotcih, ki so bili »prisiljeni« v tujino, najpogosteje seveda v davčne oaze, seliti lastništva svojih mrež. Četudi so te začeli plesti že v času, ko je strokovni svet Agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP) vodil prav Mramor, to slednjemu ni pomagalo. Bil je tako rekoč edini krivec za domnevno množičen beg kapitala iz Slovenije.
Njegova davčna reforma je padla v vrtinec predvolilnega boja. Kljub znižanju obremenitve socialno šibkejših slojev je v javnomnenjskem prostoru, tedaj že precej neusmiljenem do vidno upehane in notranje močno načete LDS, postala nekakšen simbol zablod dolgoletne največje vladne stranke. Ne le zaradi dodatne obdavčitve avtorskih pogodb in študentskega dela, ampak ker so prihajali novi časi. Kapital se je s pomočjo poceni denarja, ki je v državo začel pritekati po vstopu v EU, začel osamosvajati od politike. Gradualizem je prišel iz mode, ideje mladoekonomistov pa je začasno posvojila SDS.
Če je torej Mramor pred enajstimi leti (ne)posredno pomagal k sestopu vlade Antona Ropa, je s tokratnim ponesrečenim poizkusom davčne reforme v koleno za zdaj v političnem smislu ustrelil zgolj sebe. Še več, s prvo javno nezaupnico poslanske skupine SMC je doživel najhujši politični poraz v času svojega aktualnega mandata. Njegove posledice bodo verjetno še bolj izrazite v prihodnjih mesecih. Jasno pa je že, da Mramorja, še nedolgo nazaj ministra z daleč največjo politično močjo, kot nepogrešljivega člana te vlade dojema vedno manj ključnih članov SMC.
Kako se je lahko to zgodilo? Samo pri zadnji davčni reformi je Mramor storil več ključnih napak. Najprej je enako kot leta 2004 popolnoma napačno ocenil politični trenutek. Paket sprememb treh zakonov, ki naj bi začeli veljati že januarja 2016, je tako v javno obravnavo vložil šele 10. novembra – na dan, ko je vlada s sindikati javnega sektorja podpisala 148 milijonov evrov vreden dogovor, ki ga je Branimir Štrukelj označil kot »simboličen konec varčevanja«. Že vnaprej je bilo jasno, da bodo vedno bolj nejevoljni predstavniki delodajalcev, ki so v zadnjih mesecih pod rastočim pritiskom baze, začeli brusiti nože. Le vprašanje časa je bilo, kdaj bodo Mramorja tudi zaradi vladne podpore spremembi definicije minimalne plače napadli ob prvi naslednji priložnosti. To se je tudi zgodilo.
Slabi pripravi terena je nato sledila serija taktičnih napak. Četudi je Mramor davčne spremembe sprva skušal prodati kot »željo gospodarstva«, je kmalu postalo jasno, da bo reforma v tej obliki težko sploh upravičila svoj naziv. V resnici ne ukinja nobene od kriznih davščin, ki so nekoč veljale za začasni ukrep, ob zmanjševanju nekaterih olajšav pa je delodajalcem ponudila le drobiž v obliki davčne razbremenitve trinajste in štirinajste plače. Najbolj spornemu predlogu – o odpravi postopnega zniževanja davka na kapitalske dobičke – je sledila še ministrova ponesrečena metafora o nacionalni črnogledosti, ki da jo lahko reši le obisk psihiatrije. Racionalne razprave je bilo v hipu konec. Mramorju so obrnili hrbet celo poslanci največje vladne stranke.
Težava za Mramorja je, da je svojo ranljivost pokazal v trenutku, ko je ne bi smel. Ne le zato, ker ne gre za njegovo prvo davčno polomijo – pred časom je recimo na podobno nespreten način predlagal in nato umaknil uvedbo davka na sladke pijače. Zdi se, da delnice ministra za finance znotraj stranke počasi, a vztrajno padajo. Mramor velja za simbol »brezbarvnosti« vlade, ki jo bolj kot ključna razvojna vprašanja države zanimajo le srednjeročni javnofinančni cilji. Z ekonomskim ideologom SMC Aleksandrom Kešeljevićem naj bi bil Mramor, ki velja za tehnokrata, v sporu zaradi priprave proračuna. Ta naj bi bil po oceni enega od ključnih mož mlajše struje v stranki premalo usmerjen k razvojnim ciljem.
Obenem je gospodarska rast v državi v vrstah vladajoče stranke vzbudila številne apetite. Mramorja zaradi ostrega nasprotovanja nekaterim infrastrukturnim projektom (drugi tir) – milo rečeno – nima v čislih precej poslancev SMC. Nervoza je velika, tudi pri predsedniku vlade, ki si ob bodeči žici želi tudi drugih vidnih rezultatov mandata. Najtrdnejšo zaslombo ima Mramor v starejši struji SMC. Tej je prepustil kadrovanje v Slovenskem državnem holdingu (SDH), ne pa tudi v Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB). A tudi tam mu na položaju izvršnega direktorja ni uspelo ubraniti Torbjorna Månssona, ki ga je vlada z Mirom Cerarjem na čelu odpoklicala, ko je bil Mramor na zasedanju Svetovne banke v Peruju.
Tudi zato je verjetno le vprašanje tednov, kdaj bosta svojo priložnost v razmerju do ranjenega Mramorja začutila Dejan Židan in Karl Erjavec. Ta je ministra za finance pred gotovo dejstvo že postavil pri pokojninah in (ne)privatizaciji Zavarovalnice Triglav. Četudi je torej Mramor pri davčni reformi dobil možnost novega popravnega izpita, tako ni mogoče izključiti, da bo ta tokrat res zadnja.
