Načrt ministra Koprivnikarja izhaja iz ideologije samoupravnega socializma in delitve po delu v pogojih družbene lastnine. Bistvo demokracije pa je, da ima take mehanizme motivacije, ki so v funkciji celotnega razvoja države. Upoštevati moramo, da je prav od teh institucij in mehanizmov bistveno odvisno bogastvo države. Razpon med najuspešnejšimi državami in tistimi, ki so na repu, je 1:500. Torej je treba igrati na uspešno državo. Načrt ministra Koprivnikarja pa bi le skregal vse počez in pomeni regresijo družbe in države, saj ne upošteva vloge vodenja, od katere so bistveno odvisni rezultati dela in poslovanja na vseh ravneh družbe. Za uspešno državo je bistvenega pomena, da državljani nadzorujejo politike in s tem vplivajo na njihovo obnašanje. Le na ta način politika dejansko zastopa svoje državljane. Vsaka država pa mora postaviti tudi institucionalni okvir, ki zagotavlja, da se talenti državljanov pretvorijo v pozitivno silo, ki veča bogastvo države in neprekinjeno povečuje dodano vrednost.
Cilj predlaganega modela motivacije zaposlenih v zdravstvenem sistemu je preoblikovati ta družbeni sistem tako, da bo bistveno boljši za vse državljane RS, in sočasno doseči, da bodo zdravstveni izvajalci postali ponosni nase in uresničevali smisel svojega življenja. S tem bi jim bilo tudi omogočeno, da bi dosegli svojo etično, moralno in strokovno integriteto, kar je sine qua non, da bo zdravstveni sistem postal konkurenčen na prostem trgu EU.
Oba navedena cilja sta medsebojno pogojena. Predlagani model je popolnoma na drugem polu sedanje ideologije in prakse, ki pojmuje, da je vsak zase, samoljuben, kar spodbuja osebno sebičnost bežnega užitka, zanemarja pa človeško skupnost in domovino, v kateri posameznike povezuje moralni zakon. Model obravnava človeka, državljana kot hommo duplexa, ki se poleg skrbi in interesa zase čuti v enaki meri tudi odgovornega za skupnost, tako v delovnem in poslovnem okolju kot v smislu odgovornosti za bogato in zdravo državo. Model bistveno presega samoupravno ideologijo delitve po delu, ker upošteva velike prednosti povezovanja (po Jonathanu Haiddtu) posameznikov v skupnosti, ki temeljijo na dejstvu, da je človek ultra socialno bitje. Še zdaleč ne zanikam načela medsebojnega tekmovanja, vendar je zdravo in produktivno le tekmovanje med skupinami, ki so organsko formulirane. Tekmovanje na ravni posameznikov bi moralo biti prej izjema kot pravilo.
Ideologija delitve po delu je tudi ideološka podlaga, na osnovi katere nekateri univerzitetni profesorji »fušajo« na trgu za svoj lasti žep. Nihče jim ne zavida tako pridobljenih materialnih koristi. Bistvenega pomena je, da na ta način popolnoma negirajo etiko, brez katere akademija in znanost izgubita smisel. Na ta način se zlorablja avtonomija univerze, država pa jih pri tem početju še sponzorira. S tem izgublja legitimnost tudi država, ki to dopušča.
V nasprotju predstavljeni metodi je ideologija neokapitalizma, v katerem družbo upravljajo politični in finančni monopoli, ki si prisvajajo ogromni delež DBP. Ljudi potrebujejo le kot potrošnike, kupno moč na eni strani in na drugi strani delavce kot proizvodni strošek, ki mora biti čim nižji oziroma konkurenčen na globalnem trgu.
Torej gre v bistvu za dve popolnoma nasprotni ideologiji. Na eni strani je neoliberalna ekonomija, ki človeka postavlja v položaj objekta, na drugi strani demokratična družba, v kateri je človek član mnogih družbenih sistemov. Od člana v delovni skupini do odgovornega državljana.
RS je v etični in moralni krizi, ki je posledica neodgovorne politike. Smo v razmerah, ko so stranke in oblastne klike državljanom dejansko ukradle državo. Prav je, da se vprašamo, zakaj. Zato, ker smo državljani dopustili, da so si oblast prilastile razne mreže, lobiji, »družine«. In se obnašale tako, kot so se. Njihova logika in njihovo pojmovanje nista naša logika in naše razumevanje. Za ilustracijo naj omenim, kako si odgovornost za finančno luknjo predstavljajo politiki in finančni menedžerji. Nihče ni za nič odgovoren, kot da je bančna luknja posledica višje sile. Ali kako si odgovornost predstavlja ljubljanski župan, ko je občanom Ljubljane obljubil stadion kar zastonj, ne da bi zanj plačali en sam evro. Pa tudi, kako razlaga svoje menedžerske sposobnosti, ko je kot direktor Mercatorja v zelo kratkem času kar za sedemkrat povečal vrednost delnic podjetja. Tako pojmovanje odgovornosti in uspešnosti menedžiranja nas je pripeljalo v gnojnico, v kateri se RS nahaja. Vse, od bančne luknje do prezadolženih podjetij, slabih javnih sistemov, preobsežne in nestrokovne javne uprave, brezposelnosti, korupcije, slabega pravnega sistema…, je posledica neetičnosti in nemoralnosti oblastnikov, ki so prvenstveno sledili svojim sebičnim interesom, popolnoma zanemarjali pa svoje odgovornosti in bili brezobzirni in arogantni, namesto da bi bili za zgled. Uspešno menedžiranje so si predstavljali kot magijo, ki sloni na prevari.
Moderno transformacijsko vodenje, ki je element predlaganega modela, bazira na večravenski selekciji, v kateri se vodenje razume kot sledenje. Naloga in odgovornost vseh skupin, od delovnega tima preko podjetja pa vse do države, mora biti osredotočena na formiranje moralne matrice, ki je zasidrana v temelje sistemov. To velja tudi za državo. Osnovna karakteristika takih vodij je, da zagotavljajo zaupanje med člani. Organizacije, ki temeljijo na homo economikusu, so daleč suboptimalne, saj vsakega člana prvenstveno pojmujejo, kot da ga zanima zgolj njegova lastna korist, podoba in napredovanje, ne pa tudi cilji organizmov, v katerih deluje. Medtem ko organizacija, zasnovana na organskih skupinah, izkorišča prednosti skupinskega dela, ki med člani krepi tako imenovani socialni kapital, ki v svojem bistvu spodbuja več kreativnosti, ustvarjalnosti in tudi požrtvovalnosti, ne kot žrtev, temveč kot smisel osebnega dela in vloge, ki jo odgovorno opravljajo kot člani skupine. Logična posledica organizacij, ki bazirajo na homo economikusu, pa pojmuje delo kot nujno zlo, zato mora biti vsaka ura dobro plačana. Medtem ko delo v pojmovanju človeka kot homo duplexa postane smisel življenja, osebne integritete in ugleda.
Vsaka skupina mora biti organizirana kot organska skupnost, kar je bistveni pogoj za uveljavljanje skupine na trgu z drugimi skupinami. Seveda skupine tudi med seboj sodelujejo, si pomagajo, vendar vedno preko skupine kot celote, ne pa kot posamezniki, kar je danes v zdravstvu vsesplošna praksa. Kako naj vodja skupine uveljavlja moralno matrico in vodi skupino po najsodobnejši sledilni metodi in zagotavlja transformacijsko vodenje, če tudi sam »fuša« v drugih skupinah, ki so pogosto ali celo zelo pogosto konkurenčne.
Da bi bolje razumeli model motivacije, poglejmo, kaj pravzaprav je korporacija (na primer v UKCL). To je oblika organizacije, ki je zmagovalna že več kot sto let. Dejavnost znotraj korporacije bazira na delitvi dela. Vsaka korporacija prevzema velike, kompleksne naloge, ki jih male ne morejo. Korporacija brani svoje meje z okoljem (drugimi skupinami) in zatira zajedavce znotraj sebe in je zaradi tega tudi ekonomsko uspešnejša. Korporacija pritegne najboljše člane in jih je tudi sposobna najbolje plačati. Nekateri posamezni izvajalci so izven korporacije zaradi interesa korporacije, ne pa zato, da bi posameznim izvajalcem omogočili velike zaslužke. Posamezni izvajalci izven korporacij so zato, ker se korporacijam, enostavno povedano, nekaterih dejavnosti ne splača opravljati.
Dejstvo je, da pri nas državne institucije ne delujejo. Začnimo kar pri državi, ki mora upravljati celotno državo. Pri nas pa so ji dali kar nezaupnico. Ena od bistvenih nalog države je, da postavlja vsem državljanom tak institucionalni okvir, da bodo svoje individualne talente koristili tudi za splošno družbeno dobro. Grozljivo je, kako hočejo na vsak način narediti politiko za nekaj negativnega. To kaže parola o nujni razmejitvi politike in gospodarstva oziroma stroke nasploh. Namesto da bi naredili vse, da bi bila politika dobra in odgovorna državljanom, tako kot mora biti, jo devalviramo, da bi ustvarili manevrski prostor za tako imenovane mreže. Nujno moramo odpraviti tudi parolo, da sta stroka in politika na nasprotnih straneh. Ni res, da politika onemogoča stroko, stroko onemogoča slaba politika. Stroka sama po sebi nikoli ni bila problem, vedno je bo dovolj na razpolago, bistveno je le, v čigavo korist.
Ko govorimo o političnem kadrovanju kot a priori nekaj slabega, je to absurd. Slaba politika je problem, ker kadruje neustrezne kadre, ki se obnašajo slabo in družbeno neodgovorno. Politika bi morala zahtevati dosledno uveljavljanje določila ZGD o individualni in materialni odgovornosti nadzornih svetov in uprav. Za celotni javni sektor in za podjetja v lasti države mora politika v celoti sprejeti odgovornost tudi za delo nadzornih svetov. Res je, da so nadzorni sveti avtonomni, kar samo še povečuje njihovo odgovornost. Vsaka demokratična družba in država je prežeta s samostojnostjo, od državljana dalje. Vendar le v funkciji odgovornosti. Država, nikakor pa ne stranke, tako kadruje tudi uprave v javnih podjetjih in v podjetjih v njeni lasti preko nadzornih svetov kot institucij, ki imajo široko strokovno avtonomijo, predvsem v funkciji svoje odgovornosti. Če se nadzorni sveti te svoje odgovornosti ne zavedajo, je dolžnost države, da jih zamenja. Torej ni problem, da država posredno kadruje v nadzorne svete in v uprave. Bistvenega pomena je, kako.
Korporacijska organizacijska struktura kot nujni pogoj potrebuje strateško upravljanje, določitev misije, vizije, politike in ciljev. Šele izvedbena raven potrebuje strategijo. Pri nas je splošna praksa, da začnemo kar pri strategijah, brez predhodnih faz, kar ni le ekonomski, temveč tudi izrazito politični problem. Brez vizij, politik in ciljev je praksa nujno neoliberalna, namesto demokratična. Da ne bomo zopet krivili ljudi, povejmo še, da se bo vsak človek zaradi svojega bistva kot ultrasocialno bitje integriral v skupine, če bodo le za to dani pogoji. Kar v naši praksi pomeni, da se vsak član skupine, zaradi neustreznih političnih razmer, obnaša izrazito kot homo economikus, kar povzroča moralno družbeno krizo, katere neposredni vzrok sta politična in ekonomska kriza. Ko govori vlada o tem, da je sedaj gospodarska rast primarna naloga vlade, se moramo zavedati, da se nismo še niti dotaknili bistvenega vzroka za krizo. Gre za napačno diagnozo, kot da je ekonomska finančna kriza vzrok za družbeno krizo. Zato je tudi zdravljenje popolnoma napačno in pelje še naprej, brez vsakršnega dvoma, v poglabljanje družbene regresije.
Družbena kriza ne nastane, ker se politične stranke ali celo koalicijske stranke ne morejo dogovoriti, temveč je prvenstveno vzrok v nepovezanosti državljanov, ki so vsak zase in nepovezani v organizacijah, v katerih delajo in živijo. Logična skrajnost tega družbenega stanja je korupcija v svojem ekstremu, sistemski korupciji. In prav tu je RS sedaj.
Korporativno upravljanje vseh velikih družbenih sistemov mora kot nujni pogoj bazirati na strateškem upravljanju, ki dosledno loči politični del (to je določanje misije, vizije, politik in ciljev) od izvršilnega dela, ki je opredeljen v strategiji. Pri nas se redno začne kar pri strategiji, kar pomeni, da pravih strategij nimamo.
Mag. JANEZ TRŠAN, univ.dipl.oec.
