Potem sta se podala na ulice naše prestolnice, dan je bil pasje mrzel, da bi ujela in oglobila vse tiste, ki hodijo oblečeni žaljivo za slovensko kulturno tradicijo, torej v burke in nikabe, tako kot novi zakon to veleva. Obraz se mora videti, kajti tako je to v naših krajih še iz časov starih Slovanov. Intenzivno sta preiskala Fužine, Štepanjca, in Šiško, kjer naj bi se kršitelji zakona o odkritih obrazih množično pojavljali, a nikjer niti ene inkriminirane osebe.
Sveti strah ju je popadel, da bosta že prvi dan ob službo, ko presrečna zagledata v elitnih Murglah žensko z manjšim bitjem ob sebi, ki je imelo čez obraz nekaj feredži podobnega. Samo oči so se videle. Kot panterja sta malega nepridiprava obvladala s prijemom Chuka Norrisai. Haso ga je tiščal ob tla, mu trgal tisto cunjico z obraza in zmagoslavno tulil: »Mujo, piši, 400 evrov kazni, če plača takoj, pa 395!« Gospa zraven si je grlo strgala, preden jima je dopovedala, da je to njena hči, ki gre v kostumu na šolsko predstavo Tisoč in ena noč, v kateri igra zapeljivo Šeherezado. Tu se je srce varuhov slovenske identitete omehčalo, spustila sta otroka, a mamo podučila, naj otrok raje igra v čem bolj slovensko pristnem, v Kekcu ali Matičku se ženi.
Žalosten dan bi to bil, če ne bi sredi Tromostovja zagledala ducat ljudi z maskami čez obraz, nekateri pa so še kapuce imeli na glavi – klasičen primerek burke. Znova sta se pognala nad skrunilce slovenske identitete, jim trgala maske, vlekla kapuce z glave, da jim pogledajo naravnost v džihadistične obraze. Kršilci zakona so tulili v nekem čudnem jeziku, zagotovo ni bila prekmurščina, kar je Mujota in Hasota utrdilo v prepričanju, da sta razkrila tolpo zločincev. Ekspresno sta pisala kazni, temu štiristo, onemu šeststo evrov, dokler ju možakar iz njihove družbe, predstavil se je kot turistični vodič, ni uspel prepričati, da so to japonski turisti, Japonci pa, to je znano, v strahu pred nalezljivimi boleznimi povsod nosijo maske za zaščito dihal.
Tudi tretji poskus vestnega opravljanja službe na Zaloški se je končal klavrno, kajti možak v zelenem oblačilu z masko, izpod katere so se videle samo oči, jim je leže na tleh z muko pojasnil, da je kirurg, ki leti iz ene operacijske dvorane v drugo. A že v naslednjem hipu sta ob zid tiščala žensko, ki je bila okrog glave in čez obraz okomatana v debeli šal. »Daj ta burek dol in plačaj 400 evrov,« se je drl Haso. »Burko, burko in ta je 600 evrov,« ga je popravil Mujo. Pa se je izkazalo, da je to bila najlepša poslanka SDS. Hudo premražena in gripozna se je v šal zavila, da je bila videti kot džihadistka. Kaj jima je rekla, ni ravno za v časopis. Nikoli bolj klavrno se Mujo in Haso nista počutila kot ob koncu prvega delovnega dne. »Pa kdo predlaga in sprejema zakone za nekaj, kar ne obstaja,« je ob pivu resignirano filozofiral Mujo. »Idioti, ampak z veliko boljšo plačo, kot je najina,« mu je pojasnil Haso.
