V ekspanziji so vse oblike uspešnega socialnega konservativizma, od zmerne vojaške diktature v Egiptu, radikalne absolutne monarhije verskih blaznežev v Savdski Arabiji, konservativne teokratske republike v Iranu, zgledne verske demokracije v Turčiji in elitistične paravojaške totalne verske države v kalifatu. Sem kaj izpustil? Najbrž, ampak nič bistvenega. O ženskah, modi, razmerju med klerom in državo, pravicah istospolnih in ustreznem položaju moških v svetu se vsi strinjajo. Res je, da so zagnali veliko konfesionalno vojno, ki z zemljo ravna cele države, vendar so v spopadu zgolj za nadzor nad ozemljem. Silnih idejnih razlik med njimi ni. Res se ne gre čuditi, če ljudje v trumah bežijo od tega. Oblast desnice nad celimi kontinenti je res neprijetna. Glede tega, kaj je na oblasti v kalifatu, Savdski Arabiji, Iranu in Izraelu, res ne gre imeti dvomov. Skrajna desnica.
Dobro pa kaže temu pojavu tudi v liberalni Evropi. Fidesz in Jobbik na Madžarskem, Zakon in pravičnost na Poljskem, Nacionalna fronta v Franciji, Pegida v Nemčiji in slovensko ustavno sodišče versko navdahnjenim političnim gibanjem na Bližnjem vzhodu ne predstavljajo nobene skrivnosti. To so sorodniki, ki živijo v Evropi. Pri stališčih o ženskah, modi, razmerju med klerom in državo, pravicah istospolnih in ustreznem položaju moških v svetu med njimi ni velikih razlik.
Evropsko desnico je srečanje obeh svetov razveselilo in ji dalo krila. Vse fantazije, o katerih običajno zgolj sanjajo, v trumah hodijo mimo njih. Kosmati tujec je prišel na njihovo ozemlje in hoče uničiti naš način življenja. Enkrat smo to že videli in je dobro delovalo.
Za Arabce, ki bežijo pred svojimi konservativci, so evropski konservativci obudili vse antisemitske predsodke. Tako kot Judi v tridesetih letih so zdaj Arabci hkrati razcapani prosjaki in bogati petičneži, ki skrivaj dvigujejo denar z bankomatov. So neuki kmetavzarji, ki ne pobirajo smeti za seboj, in izobraženi meščani, ki bodo v Nemčiji zasedli naša delovna mesta. So leni brezdelneži in ekonomski migranti. Pohlevne žrtve, ki se nočejo boriti niti za svoja življenja, in krvoločni krvniki, ki samo čakajo na svojo priložnost. Izraelce mora ta prizor neskončno zabavati. Arabci so v Evropi postali Judi.
V teh okoliščinah se desnica zares znajde in poenoti. Dovolj je nekaj drugačnosti in slovensko ustavno sodišče razvije do istospolno usmerjenih državljanov enako logiko kot Pegida do migrantov. Človekove pravice niso univerzalna vrednota, ampak nekaj, okoli česar se bomo mi dogovorili z dvigovanjem rok. Zato me za vzpon skrajne desnice v Evropi čisto nič ne skrbi. Dobro jim gre.
Skrbi pa me za levico in po pravici povedano tudi za center. Do velikih tem, ki jih s toliko srčnosti in poguma odpira desnica, odgovarjajo z bledim jamranjem in vljudnim sklicevanjem na proceduro. Nikjer ni videti levice, ki bi se besno vkopala v svoje položaje in jih neusmiljeno branila, medtem ko napada stališča desnice. Pa bi bil lahko to res sijajen boj, ker je na desni slišati veličastne norosti. Okoli ljudi, ki zdaj bežijo, bo v provinci polemika brez pravega haska. O tem se bodo med seboj dogovorili Nemci, to, kar se bodo oni dogovorili, pa bo obveljalo kot evropska politika. Ljudje, ki si za tarčo svojega sovraštva izberejo šibke, so v dialogu z močnimi zelo pohlevna bitja.
Okoli tega, da v Sloveniji po mnenju ustavnega sodišča zakon ni enak za vse in je podvržen večini, pa bi moralo priti do popolne politične mobilizacije levih strank. Brez skrbi. Desne so že mobilizirane. Ko je bil leta 2012 na mizi zakonodajni referendum o družinskem zakoniku, ki je tudi klestil po univerzalnosti človekovih pravic, so leve stranke stisnile rep med noge in polje prepustile nevladnim organizacijam. To je bilo zanimivo soočenje. Na eni strani mobilizacija desnih strank in Cerkve, na drugi društva in prostovoljci. Rdeči križ proti wehrmachtu. Levih strank ni bilo videti nikjer in so se skrivale. Češ, že tako imamo težave s preživetjem, zdaj pa bi se morale še izpostavljati na terenu, na katerem ne znamo zmagati? Takoj se je začel proces vnaprejšnje racionalizacije poraza in vzpostavljanje drobnih razlik med sorodnimi političnimi položaji. Levičarji se raje obesijo na vrv, ki so jim jo ponudili anarhisti, kot da bi se s socialdemokrati dogovorili o skupni strategiji. Po porazu pa dobijo veselje do neskončnih akademskih razprav o tem, kaj je šlo narobe. V teh okoliščinah se je dobro kaj naučiti od fašistov, ki pragmatično sklenejo partnerstvo na podlagi preprostih predsodkov in stereotipov.
Ta zgodba je zelo stara. Na Bližnjem vzhodu je pred časom živel mirovni aktivist, ki je razvijal samostojno socialno mrežo in zahteval zamenjavo režima desnih verskih konservativcev z nečim bolj socialnodemokratskim, ki bi vsem ljudem dalo enake pravice. Konservativci so v egalitarizmu videli grožnjo redu in zakonitosti. Zatožili so ga zmernemu rimskemu konzulu, ki je njegovo usodo prepustil referendumu in si potem nad njegovo smrtjo kot sredinski politik umil roke. Levica je molčala. Zgodba se je končala zelo nesrečno.
