Je tudi avtor nekdanjega nadstreška kavarne Evropa, modularnega sistema nadstrešnic euromodul za postajališča javnega prometa, telefonskega dušilnika, košev za smeti žaba, vse do novega kioska K21, ki je ta trenutek še v prototipni obliki. Po njegovi zaslugi imamo na Slovenskem zadnjih trideset let tudi študij oblikovanja znotraj Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Nocoj bodo v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje MAO odprli pregledno razstavo njegovih sistemskih projektov.
Rdeči kiosk K67 je vaš mladostni izum. Kakšen odnos imate do njega danes?Do kioska imam distanco, sem pa vesel, ker je bil po letu 2000 ponovno ovrednoten kot presežek. To se je zgodilo z raziskavo Publicplan Amsterdam/Berlin in Netherlands Architecture Institute iz Rotterdama ter razstavo Collage Europa – arhitektura in urbanistično planiranje v vzhodni in centralni Evropi, kjer so K67 označili za enakovrednega drugim naprednim iskanjem v industrijsko oblikovani arhitekturi po svetu, na Finskem pa je kiosk doživel celo serijsko proizvodnjo in zapolnil pomembno tržno nišo. Oceno revalorizira tudi MoMA, gre pa za nekakšen »re-vival«, »re-use« »re-cycle«, kot ga je prevrednotila Marjetica Potrč leta 2003 v Moderni galeriji. Ravno pred Moderno galerijo pa naj bi kmalu stal eden od treh primerkov v mestu, kot del naše kulturne dediščine.
V čem ste bili takrat oblikovalsko tako izstopajoči?Po drugi svetovni vojni so se po Evropi gradila velika stanovanjska naselja, tako na zahodu kot vzhodu. Industrijska prefabrikacija, vnaprejšnja izdelava posameznih delov, je bila v vzponu, čas je zahteval industrijsko organizacijo in tehnologijo. Industrijsko oblikovanje je postalo aktualno, bolj je razumelo tehnološke in industrijske pristope, produkcijo in principe trženja. Napredna arhitektura je iskala rešitve v prefabricirani modularni gradnji. ZDA so bile recimo vodilne v novih sintetičnih materialih, Italija je naravnost blestela z atraktivno oblikovanimi in barvitimi izdelki. Šestdeseta so iznašla barvito »rdečo«, v kar se je odela tudi družina kioskov, z inspiracijo preboda dveh cevi pa je moja ideja sploh zadela v tarčo.
Vas je bolj očarala urbanost ali tradicija?Pravzaprav oboje, bil sem študent prof. Edvarda Ravnikarja, njegov renesančni duh me je prevzel, sledili smo njegovemu navdušenju nad kompleksno mestno kulturo Italije, načinu življenja, tradicije in modernizacije. Vse smo si zvedavo ogledovali, od antike do modernih nebotičnikov in velikih hal v Torinu ob stoletnici združitve Italije. Podložil nam je Hauserjevo Socialno zgodovino umetnosti in literature, ki je odpirala nove poglede na umetnost, in sicer z odgovori, zakaj pride do presežkov v sociokulturnem urbanem okolju. Mi živimo v srednjeevropskem kulturnem prostoru, zasvojenem z urbano kulturo, s priložnostmi, ki jih spodbujajo druženje, menjava, živahna diskusija.
Na področju študijskih reform pri nas ste potegnili voz naprej od tam, do koder ga je pririnil ravno prof. Ravnikar.Bil sem nekakšna sinteza Ravnikarjeve reformne doktrine, ki jo je s svojim krogom somišljenikov hotel izpeljati že v 50. letih, zato gre začetek oblikovalskega študija pri nas vendarle pripisati njemu. Škoda je, da nas fakulteta za arhitekturo, ko smo postavljali oddelek na noge, ni vzela kot veliko priložnost in smo tako pristali na umetniški akademiji. Za oblikovalca je umetnost prisotna in priznana šele, če jo drugi priznajo kot tako. Delamo in komuniciramo z likovnimi sredstvi, ki so posledica, ne pa cilj. Mi moramo najprej funkcijo spraviti v »konstrukcijo« in jo materialno realizirati v končno podobo.
Ernesto N. Rogers, karizmatični arhitekt in erudit 50. let v Italiji, je postavil metaforo »od žlice do mesta«, ki zajame ves razpon našega interesa. Danes sta okoli nas zmeda in nered, ki motita, mi ju urejamo v harmonično celoto. Tega se učimo od starih kultur. Z vedno večjo demokratizacijo in naraščajočo močjo kapitala je zmeda prisotna v ruralnih in mestnih okoljih. Pri nas je razvoj meščanstva prekinila druga svetovna vojna, če se nam to ne bi zgodilo, bi bilo naše dojemanje mesta danes na višji ravni.
Tržna naravnanost je v oblikovalskem poklicu nujna. Kakšno vrednoto predstavlja dobiček?V svetu imate oblikovalske zvezde in so to lahko tudi bogati ljudje, sam pa sem se odločil, da bom v življenju opravil še nekaj drugih poslanstev. Sicer sem svojo svobodo utemeljil na uspešni prodaji licenc in si omogočil večjo ustvarjalno svobodo, da sem lahko posegal tudi na druga področja. Moje ekonomske podlage so bile inovacije, zaščita industrijske lastnine v smislu izuma ali modela, ki so rodile razvoj blagovnih znamk. Reševal sem tudi zahtevne tehnološke probleme, na primer ob nosilcu nad letno kavarno Evropa in ob sistemu K67. Ob teh projektih sem razvil metodologijo pristopa k razvoju industrijskih izdelkov, ki sem jo potem prenašal študentom. Vseskozi sem dokazoval sintezo dvojnosti arhitekta in industrijskega oblikovalca v eni osebi. V tem je bil ključ do uspeha.
Katere oblikovalske doktrine smo povzeli in izoblikovali Slovenci?Skandinavija je bila za nas vedno zgled racionalnosti, skromnosti, protestantskega in socialnega duha. Kot primeri dobre prakse so nam služili zgledi v Nemčiji, Angliji in Ameriki. Sledili pa smo tudi eksperimentiranju, ki je bilo značilno za italijansko oblikovanje, čemur je sledil Oskar Kogoj, zlasti ko je bil še v podjetju Meblo. Nekako smo bili ves čas v toku razvoja, adekvatni s posameznimi področji in dosežki, sploh na področju tekstila in pohištvene, pa tudi strojne in športne industrije. Na kongresu v Washingtonu leta 1985 na razstavi Jugoslovanskega dizajna so bili razstavljeni izključno slovenski izdelki, prvič pa smo nase opozorili že dve leti prej, ko smo prikazali vso zgodovino slovenskega oblikovanja od Plečnika, Jagerja, Fabianija do Ravnikarja in mlajših, vse do današnjih oblikovalskih generacij.
Industrija je morala poleg množice stanovanj izbruhati še notranjo opremo zanje, telefone in smuči za rekreacijo. Pomembna razvojna spodbuda je bila množična gradnja vrtcev in šol s samoprispevki, vse do Cankarjevega doma, ki smo ga financirali z družbenim sporazumom. To so bili epski podvigi »nedorečenih revolucij«.
Vam je pri kakšnih projektih tudi spodletelo?Ko smo zmagali na natečaju za cestno opremo za münchenske Olimpijske igre in bi morali moje kioske odpeljati tja, je tovarna Imgrad zgorela do tal. Dva tedna pozneje bi moral tudi na podiplomski študij na Royal College of Art v London. Direktor tovarne me je vprašal, ali jih zapuščam v težavah. Pa sem ostal doma, da so doživeli komercialni uspeh, na koncu pa so me tožili, da kršim samoupravno socialistično moralo.
Drugič se mi je zapletlo zaradi 17. kongresa ICSID (International Council of Societies of Industrial Design), ki smo ga po osamosvojitvi organizirali pri nas in sem imel tam pomembno organizacijsko vlogo. Takrat sem zato ostal doma, namesto da bi šel na UCLA (University of California Los Angeles) v Ameriko, kamor so me povabili kot predavatelja.
Neuspešno sem kandidiral tudi leta 2001 na natečaju za nove nadstrešnice avtobusnih postaj. Izvrgli so me v prvi uri zaradi nepomembnih formalnosti, ki so jih potem sami grobo kršili. Izpadel sem tudi pri kiosku K21, raje so izbrali izdelek povprečne vrednosti. Ampak idejo sem spet potegnil iz predala in ta hip delamo na prototipu tega sistema. Zdaj bomo zamisel preizkusili na terenu z novo modernizirano zasnovo, ki temelji na znanju in izkušnjah preteklih uspehov.
