Več razlogov je. Eden tiči v pogledu preostanka sveta na nordijske države, ki so z distance seveda države blaginje. V tujini nas vidite kot države z uspešnimi modeli srednje poti med komunizmom in kapitalizmom. In nordijski kriminalni romani se veliko ukvarjajo prav s socialnimi problemi v teh družbah, vsebujejo veliko insajderskih informacij o resnici v teh državah blagostanja. Ponujajo kritično perspektivo, saj kažejo, da seveda te države niso raj na zemlji, kot svet verjame, in da poznajo svoje družbene nepravičnosti.
Skandinavske države imajo ugled tudi kot države visoke ravni enakosti spolov, kar kriminalke prav tako problematizirajo.Res je, to je druga plat privlačnosti žanra. Ogromno je izjemno močnih ženskih likov v teh romanih in bralcem je to všeč. Hkrati pa so v odnosu do žensk pogosto abnormalnosti, ki kažejo, da je treba celo v Skandinaviji še veliko narediti za dejansko enakost, četudi je morda na papirju in v zakonih te enakosti več. Romani so polni nasilja nad ženskami, tudi v družinah.
Kriminalke skratka razbijajo podobo Skandinavije in bralce ta razkol med predstavo in resničnostjo očitno zelo pritegne.Preseneti jih. Mislijo si, da je upodobitev zelo negativna in pretirana, a pogosto ni. Mnogi romani zelo dobro naslovijo nekatere družbene probleme.
Kako pa na te upodobitve gledate v Skandinaviji?Skandinavske kriminalke so še večja uspešnica doma in so na vrhu vseh seznamov branosti. A tako je že od 60. in 70. let, ko je v literaturi spet postala velika stvar ukvarjanje z družbeno resničnostjo, tudi v žanrskih delih. Sicer pa imamo na Švedskem in Norveškem primere kriminalnih romanov iz leta 1820, s čimer smo zgodnejši od začetnikov tega žanra v angleškem jeziku.
Zakaj je torej literarni pojav pod imenom nordic noir (nordijska črna) po svetu postal tako priljubljen v zadnjih desetih letih? Očitno je šlo za oblikovanje neke vrste literarne blagovne znamke.Po Stiegu Larssonu so začeli te romane na veliko prevajati. Za te, ki prevajajo, izdajajo, pišejo spremne besede, promocijska besedila in kritike, pa je seveda zelo priročno, če imajo neki koncept, krovno oznako, pod katero lahko uvrstijo neko skupino knjig. Oznaka nordic noir v resnici ni žanrska in še manj stilska oznaka, ker pod njo najdemo marsikaj, od klasične detektivske zgodbe prek trilerja do umetniškega romana, torej gre bolj za marketinško oznako. Niti to ni nujno, da se dogajajo v nordijskih deželah. Opazila sem romane, ki so umeščeni na Shetlandske otoke in jih skušajo promovirati pod to oznako.
Veliko se bo na letošnjem slovenskem knjižnem sejmu govorilo o ustvarjanju knjižnih blagovnih znamk. Zdi se, da je do znamke nordic noir prišlo spontano in ne načrtovano.Vsekakor ni bilo načrtovano, pač pa nekako stopnjevano. Trend je začel rasti že v 90. letih, ko so se pojavili prvi prevodi v nemščino, kjer so se ti romani zunaj Skandinavije tudi prvi prijeli. Prvi roman Henninga Mankella je izšel leta 1991 in takoj je bil preveden v nemščino, a nihče takrat še ni govoril o nordijski črni, četudi je bil izjemno priljubljen. S Stiegom Larssonom pa je vsa zadeva eksplodirala, saj je bil zelo hitro in promocijsko uspešno preveden v ključni jezik, angleščino.
Zakaj prav Larsson, kaj se zgodi pri njem?Glavno je bilo, da meša različne žanre. Njegove knjige imajo elemente sodne drame, kriminalke s serijskim morilcem, trde kriminalke. Res se igra z žanri. Uspelo mu je pritegniti tudi veliko takih bralcev, ki kriminalk ne berejo. Kar je predvsem zasluga močne ženske junakinje, ki je bila tudi za nordijsko črno nekaj novega. Seveda smo jo videli že prej, Hollywood jo že dolgo eksploatira in dela z njo privlačne filme, a za skandinavski kriminalni roman je bila nova. Ko so njegovo prvo knjigo začeli prodajati na Švedskem, je sploh niso promovirali z žensko junakinjo, to se je prijelo šele v angleških prevodih. Le drugi del trilogije ima v izvornem naslovu »dekle«, a v angleščino so vsi trije prevedeni z »dekletom« v naslovu.
Obstajajo razlike med kriminalkami posameznih skandinavskih držav?Policijski roman je močan v vseh, a še posebej na Švedskem. Na Danskem imajo raje politične trilerje, ki so jih drugod malce zanemarjali. Na Norveškem pa je veliko zasebnih preiskovalcev. Na Islandiji so pogosti kulturni trilerji po vzoru Dana Browna, ki jih v drugih deželah ni.
Kako pa se znotraj »nordijske črne« razvijajo podžanri kriminalnega romana?Najbolj priljubljen je bil nekoč klasičen policijski roman, kar se je spremenilo s Larssonom, kjer sta raziskovala novinar in hekerka, od takrat imamo tudi bolj raznolik nabor glavnih junakov. Priljubljeni so trilerji, tudi psihološki in politični. Potem imamo trde kriminalke po ameriškem vzoru z zasebnimi detektivi, novinarske detektivske zgodbe, sodne romane itd. A zanimivo pri nordijskem tipu je, da jih avtorji večinoma mešajo. To je velika stvar še posebej v zadnjem času. Druga je, da imamo vedno več političnih in mednarodnih trilerjev. Ne vem, ali bodo še tako uspešni globalno, saj nimajo več tega zgolj nordijskega značaja, zaradi česar so morda manj posebni. Tretja stvar pa so psihološki trilerji, še posebej od lani, ko imamo po novem opraviti z nezanesljivim pripovedovalcem. Mislimo, da je tisto, kar izvemo, res, a se izkaže, da junakova pripoved ni zanesljiva.
Ali drži, da skoraj vsak skandinavski pisatelj na neki točki napiše kriminalni roman? Kar bi verjetno tudi pojasnilo, zakaj ta literatura ni obravnavana kot tretjerazredna.Ogromno pisateljev se loti tega, ne pa seveda vsi. In še vedno mnogi gledajo zviška na ta žanr, ker je pač zelo bran in ker je pisan za množice, a dejstvo je, da je večinoma zelo cenjen – tudi zato, ker je v kakovosti in kompleksnosti tako napredoval. Mislim, da v Skandinaviji prevladuje mnenje, ki je ne nazadnje pravilno – pisanje kriminalke je izjemno zahtevno, saj mora pisatelj ustvariti suspenz in vse se mora iziti. Videli smo že nešteto primerov pisateljev, ki jim je morda uspelo z umetniškimi romani, a jim je nerodno spodletelo, ko so se lotili kriminalke. Njihove kriminalke imajo morda lep jezik, a zaradi tega ni kriminalka nič boljša.
